Dovolite, da še enkrat navedem naše sponzorje, ki so s svojim delom in prispevkom pokrili več kot tretjino stroškov projekta Peking 2008.

Projekt  ultramaratonskega kolesarjenja ne bi bil tako uspešen, če ne bi na pomoč priskočile navedene firme. Največji donatorji so pisani z odebeljenim tiskom. Prav tako se nam je na naš poziv, ki je bil objavljen v Slovenskih novicah, odzvalo veliko Hilarijevih pristašev in prijateljev, ter nakazalo pomoč. Vsem najlepša hvala za vso podporo.

Studio Moderna d.o.o., Zagorje ob Savi, Factory Store d.o.o., Griže, Malgaj d.o.o., Trbovlje, Iskratel d.o.o., Kranj,Talum d.d., Kidričevo.

Kmetija Kordiš, Gornji vrh, Triglav d.d., Ljubljana, BPH Certius d.o.o.,Ljubljana, Iskra d.d., Ljubljana, Remax d.o.o., Maribor, Le- Tehnika d.o.o., Kranj, Slovenska turistična organizacija j.g.z., Ljubljana, OGM-BI d.o.o., Vrhnika, Kinox s.p., Kunc Iztok, Vače

Avtohiša Kržišnik, Zagorje ob Savi, IGM d.o.o., Zagorje, Planinsko društvo Radeče, Geoset d.o.o., Senčur, Krisma, Ljubljana,  Elcom d.o.o., Ljubljana, Center za razvoj Litija d.o.o., Litija, Združenje regionalnih razvojnih agencij, RRA - GIZ, Celje, Občina Šmartno pri Litiji, Društvo GEOSS, Vače, Žolna šport, Ljubljana, Uninvest d.o.o., Koper, Pivovarna Laško d.d., Laško, NLB d.d., Ljubljana, Podravka d.o.o., Ljubljana, Splošna plovba d.o.o., Portorož, Žito d.d., Ljubljana, Slovenske novice, Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, Multima d.o.o., Kisovec, Iskra Medical d.o.o., Ljubljana, S-Print s.p., Gabrsko, Barbara Hiti, Sodražica, Veb - company, Ljubljana, Trgovina in servis B.point, Koper, Elmont d.d., Bled, Domačija Butul, Manžan pri Kopru in Vinska klet Ervin, Branik.

Zelo velika in prisrčna zahvala ekipe in Hilarija velja tudi Hilarijevim prijateljem za darovane prispevke:

-       SERPENTINAR

-       ČERV SLAVKO

-       JAKHEL ČRTOMIR

-       NIKO NEDELJKO

-       MILENA PETEK

-       PRIJATELJI  IZ  TOLMINA

-       DRUŠTVO ZA NARAVNO UČENJE

-       IVNIK SLAVI

-       LAVRIČ JOLANDA (s sodelavci)

-       MARTINA KENDA

-       PLANINSKO DRUŠTVO ZAGORJE

-       PLANINSKO DRUŠTVO LISCA SEVNICA

-       JAMŠEK BOGDAN

-       KOLESARSKI KLUB ZAGORJE

-       PANKONTAKT d.o.o.

-       RBH INŽENIRING d.o.o.

Brez njih ne bi opravili te velike poti in uspešno zastopali Slovenijo:

Sedaj pa povzetek Večerovih objav:

Večer: četrtek, 14. avgust 2008 - Stran: OLIMPIJSKI VEČER

Mu

Gremo!

Druga lekcija olimpijskega tečaja angleščine. Voznik avtobusa že zapelje na cesto, pa ga prostovoljec ob njem za hip ustavi, se obrne k zasanjanim potnikom in zakriči nazaj: “Ste pripravljeni: Gremo!” Pelji že.

Olje

Na jadralnem polju pri Qingdau se je pojavil oljni madež, velik približno dva kvadratna kilometra. Brez panike, so pojasnili prireditelji, ponavadi se olje razgradi v nekaj dneh, če ne, pa ga bo severni veter tako ali tako odpihnil z olimpijskega tekmovališča. Iznajdljivo.

Aljoša Stojič

Datum: ponedeljek, 11. avgust 2008 - Stran: OLIMPIJSKI VEČER

Na sprejemu Dimitrija Picige, predsednika Slovenske turistične organizacije, v Slovenski hiši na južnem koncu Pekinga se je trlo bolj in manj uglednih gostov, a pršuta in refoška ni smelo zmanjkati. V neformalnem razgovoru smo izvedeli, da je minister Milan Zver stari olimpijski maček. Leta 1984 je kot urednik vodil olimpijski projekt na televizijskem teletekstu. Tistega leta je bil še absolvent na FSPN.

Sedem jih bo

Kuharska legenda Jožef Oseli blesti v Slovenki hiši. Po kuhi in humorju. “Za naše olimpijce imam na zalogi sedem različnih tort za sedem kolajn, ki jih bodo osvojili, za vas pa najmanj toliko vrst okusnih sladic,” nas je ogovoril vodja kuhinje v hotelu Lev, čigar specialitete bodo prihodnji mesec spoznavali v Aziji in Arabiji. Za japonskega premierja Fukudo se bo še posebej potrudil, nam je namignil. Domov se vrača 2. oktobra.

Osmica

Da je osmica za Kitajce srečna številka, vemo. Igre so se začele 8. 8. 2008. Pari so se poročali, kot bi bilo kmalu konec sveta. Nekatere province so na ta dan celo prepovedale ločitvene postopke. Da ni vse zapisano v osmicah, je na kolesarski preizkušnji spoznal Borut Božič (rojen 8. 8. 1980), saj je izmučen odstopil. Je pa v Peking prispela skupina osmih Kozmusovih navijačev, za katere ni dvoma: “Kozmus? Kolajna, “ziher”.”

Nasmeh

Ste ta hip slabe volje? Škoda, da niste na Kitajskem, kjer spoznavamo, kako je smeh nalezljiv. Če je smeh pol zdravja, bodo ti Kitajci okoli nas živeli zelo dolgo. Včeraj opoldne je padlo nekaj dežnih kapljic, volonterka nas je na lastno pobudo do avtobusa pospremila z dežnikom. Kaj je počela? Zraven se je smejala. Mi pa tudi.

 

Slovenska zastava na poti v Peking potrebuje pomoč

 

LJUDJE IN DOGODKI

Foto: (Robert Balen)

Serpentinar: Najlepša hvala za to sporočilo!

Večja slikica je na ta klik!

Notranjost lepe Slovenske hiše v Pekingu.

S kolesom se je Hilarij pripeljal  iz GEOSSa do Slovenske hiše. 10.900 km.

Vhod v Slovesnko hišo s kolesi sponzorjev Specialized in Big Fish.

Kolo Big Fish je dobila tudi Sara Isaković za osvojeno srebrno medaljo.

Hilarij in njegovi vzorniki.

Hodnik v Slovenski hiši s slovenskimi olimpijci.

Kitajci so za olimpiado zgradili čudovite objekte.

Članici ekipe Hilarija, Tanja in Nastja, v klepetu.

Pred kitajskim olimpijskim komitejem, ki je po treh mesecih moledovanj s strani Olimpijskega komiteja Slovenije poslal odgovor, da zaradi olimpijade nima časa izdati Hilariju in ekipi vabilno pismo. Tu se je začela stresna zgodba pridobivanja viz, dodatnih stroškov, …, a to Hilarija in ekipe ni zmedlo in odvrnilo od zadane poti. Misija “skoraj nemogoče” se je uspešno in srečno končala.

Dovolite, da še enkrat navedem naše sponzorje, ki so s svojim delom in prispevkom pokrili več kot tretjino stroškov projekta Peking 2008.

Projekt  ultramaratonskega kolesarjenja ne bi bil tako uspešen, če ne bi na pomoč priskočile navedene firme. Največji donatorji so pisani z odebeljenim tiskom. Prav tako se nam je na naš poziv, ki je bil objavljen v Slovenskih novicah, odzvalo veliko Hilarijevih pristašev in prijateljev, ter nakazalo pomoč. Vsem najlepša hvala za vso podporo.

Studio Moderna d.o.o., Zagorje ob Savi, Factory Store d.o.o., Griže, Malgaj d.o.o., Trbovlje, Iskratel d.o.o., Kranj,Talum d.d., Kidričevo.

Kmetija Kordiš, Gornji vrh, Triglav d.d., Ljubljana, BPH Certius d.o.o.,Ljubljana, Iskra d.d., Ljubljana, Remax d.o.o., Maribor, Le- Tehnika d.o.o., Kranj, Slovenska turistična organizacija j.g.z., Ljubljana, OGM-BI d.o.o., Vrhnika, Kinox s.p., Kunc Iztok, Vače

Avtohiša Kržišnik, Zagorje ob Savi, IGM d.o.o., Zagorje, Geoset d.o.o., Senčur, Krisma, Ljubljana,  Elcom d.o.o., Ljubljana, Center za razvoj Litija d.o.o., Litija, Združenje regionalnih razvojnih agencij, RRA - GIZ, Celje, Občina Šmartno pri Litiji, Društvo GEOSS, Vače, Žolna šport, Ljubljana, Uninvest d.o.o., Koper, Pivovarna Laško d.d., Laško, NLB d.d., Ljubljana, Podravka d.o.o., Ljubljana, Splošna plovba d.o.o., Portorož, Žito d.d., Ljubljana, Slovenske novice, Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez, Multima d.o.o., Kisovec, Iskra Medical d.o.o., Ljubljana, S-Print s.p., Gabrsko, Barbara Hiti, Sodražica, Veb - company, Ljubljana, Trgovina in servis B.point, Koper, Elmont d.d., Bled, Domačija Butul, Manžan pri Kopru in Vinska klet Ervin, Branik.

Zelo velika in prisrčna zahvala ekipe in Hilarija velja tudi Hilarijevim prijateljem za darovane prispevke:

-       SERPENTINAR

-       ČERV SLAVKO

-       JAKHEL ČRTOMIR

-       NIKO NEDELJKO

-       MILENA PETEK

-       PRIJATELJI  IZ  TOLMINA

-       DRUŠTVO ZA NARAVNO UČENJE

-       IVNIK SLAVI

-       LAVRIČ JOLANDA (mislim da so to sodelavci)

-       MARTINA KENDA

-       PLANINSKO DRUŠTVO ZAGORJE

-       PLANINSKO DRUŠTVO LISCA SEVNICA

-       JAMŠEK BOGDAN

-       KOLESARSKI KLUB ZAGORJE

-       PANKONTAKT d.o.o.

-       RBH INŽENIRING d.o.o.

Malo večja slikca, za lažje branje. Klik!

Prijatelji so mu poslali to sporočilo:

Datum:	14:07 Thursday, August 14, 2008
Od:	KoloKlub Zagorska dolina <info@koloklub.si>
Za:	milan.rejec@siol.net
Zadeva:	Pomoč Peking
Velikost:	7 KB

Pozdravljeni!

Kolesarski klub Zagorska dolina je v počastitev občinskega praznika občine Zagorje, 9.8.2008 organiziral kolesarsko dirko Vzpon na Zasavsko Sv.goro.

Ker sem v medijih prebral poziv in ker g. Hilarija tudi poznam, sem v klubu dal pobudo, da tudi sokrajani nekako pomagamo. Tako smo pri zbiranju prijav omenjene dirke postavili Hilarijev kotiček, kjer so lahko prijavljeni oz. mimoidoči tudi prispevali.

Vemo, da z zbranim denarjem Hilarij in ekipa ne boste obogateli, je pa nekaj, kar smo želeli zbrati in narediti. Mogoče bi z večjimi prizadevanji zbrali tudi kaj več, vendar se mi je ideja porodila zadnji hip.

Zbranih je bilo sicer 45,70 EUR, klub je zbrani znesek po dogovoru uprave tudi podvojil.

Vse glede dirke in fotogalerijo z dirke si lahko ogledate na www.koloklub.si

Pozdravite Hilarija in ekipo, ter vsem želim varen in srečen povratek domov!

Lep pozdrav,

Matjaž Manfredo

Kolesarski klub Zagorska dolina

Tajnik kluba

041-414-900

www.koloklub.si

Takole sem jim odgovoril:

Datum:	22:33 Thursday, August 14, 2008
Od:	Milan Rejec <kolesar@siol.com>
Za:	info@koloklub.si
Kopija (CC):	petek.ales@gmail.com, ivi.skubic@spzagorje.si
Zadeva:	Posredovano: Pomoč Peking
Velikost:	9 KB

Spoštovani!

Vsaka pomoč je zelo dobrodošla! Najlepše se vam zahvaljujem za vaš prispevek, ki ga bodo Radovan in ekipa koristno uporabili.
–
Lep dan!
Milan

Objavil-a milan48 dne 10.08.2008

Yanqing (7.00) – Beijing (Peking) (22.00) 110km, skupaj 10900 km.

Voznik LuZhong in Gaša sta sama spremljala Hilarija, voznik danes ni bil najbolj pri volji za vozit, ni ubogal Gaše, ko je pokazal naj ustavi ali počaka.

Vseeno so srečno prispeli v Peking. Ostali člani ekipe so tudi vstali bolj zgodaj in prvi šli na zajtrk. Kruh, jajčka in solata, tega že dolgo nismo jedli…:)

Popoldan smo si šli ogledat kvalifikacije v veslanju, karte so nam že prej prijazno obljubili v Slovenski hiši. Začutili smo olimpijsko vzdušje in dolge vrste pred Pekingom. Naša skupina je bila kar velika, tako da smo lahko glasno navijali. Čop in Špik sta prišla naprej.

Ob koncu nastopa naših smo se odpeljali nazaj proti Slovenski hiši in pripravili slike za diaprojekcijo na TV ob Hilarijevem govoru. Hilarij je prikolesaril ob desetih zvečer, nagrajen je bil z velikim aplavzom in čestitkami. Bilo je tudi nekaj novinarjev in še en snemalec poleg Aleša, ki je posnel prihod. Slovesnost je trajala kar nekaj časa, prišla je tudi kolesarska ekipa. Hilarij je pojedel zelo dobro večerjo, kuharja kar ni mogel prehvaliti. Končno ni več treba jesti pašte…:)

S tem je zaključen osnovni del projekta. Natančnejše poročilo še sledi.

Utrinki iz Slovenske hiše.

Hilarij z našimi kolesarji - olimpijci.

Brez njih ne bi opravili te velike poti in uspešno zastopali Slovenijo:

Celotna prevožena pot:

Ta vnos je bil v rubriki Aktualno, Foto objavljen ob 09:28. Blog lahko komentiraš, ali narediš trackback s svoje strani. Uredi

9 komentarjev na “46. dan 9.VIII. Yanqing – Beijing Slovenska hiša”

  1. zasavski serpentinar pravi:

10.08.2008 ob 10:23 Uredi

Bravo,čestitke Milanu,spremjevalni ekipi in Hilariju! Jaz pa imam polovico “Majčke”.

2. milan48 pravi: 10.08.2008 ob 14:09 Uredi

Najlepša hvala tudi tebi Zasavski serpentinar, ki si vedno skrbno spremljal naš projekt, bil vedno pozitiven pri komentarjih in se srčno veselil vsake nove države in srečno prevoženega Hilarijevega kilometra.
PS: Čestitke si pa sledijo v obratnem vrstnem redu. Najprej Hilarij. Nato zopet Hilarij in ekipa mladih, ki so odlično opravili svoje delo in potem pod črto, pa po želji dodaj še MM.

3.  Slavko pravi: 10.08.2008 ob 14:11 Uredi

Dobre fotke , In komaj čakam na glavno poročilo , saj bo ziher kaj zanimivega z brati . Skratka šeenkrat vse čestitke , in moram reči da bom kar malo pogrešal vsakodnevne članke o Hilariju .

   4. vojko pravi: 10.08.2008 ob 16:39 Uredi

bravo Rado

5. Mitja pravi: 10.08.2008 ob 17:04 Uredi

Čestitke. Izjemen podvig. Čestitke tudi spremljevalni ekipi….

  6. milan48 pravi: 11.08.2008 ob 12:01 Uredi

Včeraj smo Zasavski serpentinar, njegov kolega in moja malenkost kar v redu nazdravili na Hilarijev (in ekipni uspeh), Enkrat v gostilni pod hribom, drugič pa na vrh hriba, tam kjer je Hilarij rad treniral. Dokument je tlelele: http://tabla.mtb.si/gallery/albums/Peking2008/MIL_02219.sized.jpg milena pravi:

7. milena pravi: 11.08.2008 ob 12:44 UrediOjla Milan!
No tole je pa lepo videti in upam da bo drugič še Hilarij z vami.
lp mk
8. neva pravi: 11.08.2008 ob 13:33 Uredikončno smo tudi mi zadihali, vse se je srečno izteklo, brez večjih zapletov na dolgi poti.
Vse čestitke Hilariju, seveda tudi ostalim.Vsekakor nimamo prave predstave kakšen velik dosežek je to!Vse premalo ga ceni naša država.Pa srečno pot nazaj!

9. Suzana pravi: 12.08.2008 ob 11:52 UrediVse čestitke,pohvale..IZJEMNO!BRAVO RADO!! Čestitke tudi spremljevalni ekipi….

Xuanhua (6.40) – Yanqing (15.30) 107km, skupaj 10790 km.

Zjutraj nas je presenetilo vreme, rahlo dežuje. V mestu se najprej lovimo in iščemo obvoz, kajti cesto, katero smo nameravali ubrati, popravljajo. Po poti smo iskali restavracijo, kamor bi lahko šli zajtrkovat, a menda v času olimpijskih iger v manjših krajih v okolici Pekinga ne strežejo hrane, imajo jo le zase. Lahko jemo le v večjih restavracijah, pa še to naj bi vedno pokazali potni list. Pridemo v mesto pred mejo za pekinško mesto in tam končno najdemo večjo restavracijo. LuZhong in Tanja gresta medtem, ko Nastja naroča hrano, napolnit telefonski kartici, saj smo ju že spraznili. Po zajtrku začnemo razmišljat, kako priti čez mestno mejo v YanQing. Pridemo iz restavracije in Nastja zagleda zunaj parkiran avto s pekinško registracijo in sodo številko. Super. Poizve, od koga je avto in se z lastnico manjšega podjetja, ki gre ravno v Peking, zmeni da nas pelje zraven. Spakirali smo najnujnejšo prtljago in se vsedli v avto, Rado pa na gorsko kolo, saj ni bilo možnosti vzeti obeh koles. Gospa je bila zelo prijazna, kjlub temu, da se ji je mudilo v Peking. Na pekinški meji smo kar nekaj časa izgubili s pregledovanjem potnih listov, nato pa je Radotu počila še zadnja guma na kolesu. Gospa je bila že neučakana, zato nas je hitro odpeljala v mesto, mi pa smo Radota usmerjali kar po telefonu. Tam smo poiskali prenočišče za Radota in Gašo, ostali člani ekipe pa so se z avtobusom odpravili v Peking poiskati Slovensko hišo. Vozniku smo naročili, naj ju naslednji dan ob sedmih počaka pred hotelom in pospremi v Peking. Na avtobusni postaji so bili zelo prijazni uslužbenci, ki so Nastji razložili in napisali, kje je pot in na katerih postajah moramo izstopiti. Po nekaj urnem prestopanju z avtobusa na avtobus nam je uspelo priti do zadnje postaje pred Lakeside resortom, kjer naj bi bila Slovenska hiša. Prijazna gospa nas je usmerila do motorne rikše, s katero nas je starejši gospod zapeljal do pravega naslova. Tja smo prispeli ob 19.45, ravno toliko, da smo odložili prtljago v sobo in šli gledat začetek OI. V hiši je bilo bolj malo ljudi, saj so bili skoraj vsi na otvoritvi. Našli smo tudi internet po dolgem času in se raje malo dlje časa zadržali tam. Zaradi utrujenosti smo kmalu zaspali.

Brez njih ne bi opravili te velike poti in uspešno zastopali Slovenijo:

Celotna prevožena pot:

Zhangjiakou (6.30)  – Pangjiabu – Xuanhua (17.30) 136km

Nabiranje kilometrov.

Zjutraj nas je čakalo presenečenje. Pred hotelom je čakal avto s pekingškimi tablicami, notri pa sta spala dva človeka. Nastja ju zbudi. Oba sta nas mislila spremljati, avto pa je bil samo za pet oseb. Drugi je moral na vlak. Avto je bil manjši kot prejšnji, tako da smo imeli kar težavo, kam spraviti vso prtljago in eno kolo. Nekako nam je uspelo, a smo notri komaj sedeli. Hm, kaj sedaj? Šli smo do naslednjega mesta, Xuanhua, pozajtrkovali, novi voznik pa je že omenil, da popoldan verjetno pride nazaj prvi voznik Luzhong. Tanja in Aleš sta ostala v mestu in šla v lov za poceni hotelom za tujce. Nastja in Gaša pa sta se odpeljala naprej z novim voznikom in novim avtom. Prijazen taksist je pomagal pri iskanju hotela, najprej so v zelo poceni hotelu rekli, da lahko spimo, potem pa so nas preselili drugam. Tudi drugi ni bil predrag in tako sta v eni uri našla hotel. A kaj ko hoče imeti policija vse pod kontrolo, še eno uro sta v avli Tanja in Aleš morala odgovarjati na različna vprašanja, kaj počnemo tukaj, kje so ostali trije, kako smo prišli sem, … Končno sta lahko šla v sobo odložit prtljago. Najprej je bilo treba iti spraševat za avto, ki bi peljal naprej v Peking, saj je bil novi premajhen. Šla sta proti železniški postaji, kjer je bilo veliko taksistov, a so bili vsi avtomobili manjši. Tam je bila tudi spet policija, spet nova vprašanja… a je bil zelo prijazen policaj in je na koncu še povedal za pot, kaj naj si greva pogledat v mestu. Po poti sta povsod srečevala policaje, je kar nadležno vse skupaj. Iskala sta tudi nov avto za vožnjo proti Pekingu, a ni bilo nikjer večjega avtomobila. Poleg tega imajo tukaj registrske številke drugega mesta, tako da sploh ne morejo v Peking. Medtem je klical prejšnji šofer, da je že popravil avto in da pride popoldan v Xuanhua. Kar odleglo nam je. Res je prišel, pri avtu je zamenjal del za dotok goriva. Nato je sledil popoldanski počitek, saj je pot res naporna, v mestu pa neznosna vročina.

Medtem smo se Hilarij, Gaša in Nastja odpravili proti hribom. Po lepi široki cesti smo šli v smeri proti severu. Medtem, ko smo čakali Hilarija, sva z Gašo s prijaznim voznikom predebatirala vse mogoče stvari. Od olimpijskih iger do bombandiranja kitajskega veleposlaništva v Beogradu

Voznik se trudi, da govori knjižni jezik, putonghua. Narečja je bolj težko razumeti.

Kljub temu, da se vzpenjamo v hribe stran od mesta, se zrak komaj kaj izboljša. Hilarij si težko predstavlja, kako lahko ljudje preživijo v takem okolju. Tak zrak je za katerekoli športnike zelo neprimeren oziroma škodljiv. Vseokoli je belina, kot da nebo ne bi bilo modre, ampak bele barve. Ni ne oblačkov, ne sonca. A vseeno se nam blešči iz vsepovsod. Ugotovili smo, da je to zelo slaba svetloba za fotografiranje.

Na poti nas je čez čas pričakal prvi tunel na desetisočih kilometrih. Počakali smo Hilarija, ki se je odločil, da se rajši obrne ter nadaljujemo vožnjo do neke druge vasi. Cesta v to smer je bila malo slabša, a nič zato. Po desetih kilometrih je prišla do konca, do neke tovarne sredi hribov. Tudi tukaj pa se najdejo policaji. Takoj so nas preverili, vedno si prepišejo naše podatke in nas preverjajo v bazi. Sicer so bili zelo prijazni, a se kmalu naveličaš vsakemu posebej razlagat, kaj in kako. Malo so nas še zadržali, nato pa smo se odpravili nazaj do majhnega kraja, kjer smo si privoščili okusno kosilo. Naredili smo še kilometre nazaj do mesta Xuanhua, vmes nas je ujel rahel dež. Poiskali smo hotel, kjer sta že bila Tanja in Aleš ter naš prvi voznik Luzhong.

Ko se oba voznika že hočeta odpraviti, nekako ugotovimo, da je mesto Yanqing, v katerem nameravamo naslednji dan prespati, že v provinci Peking. Se pravi, da z našo pekingško tablico, ki se konča s številko 9, jutri 8. avgusta, ne moremo z avtom do tega mesta. Če je zadnja številka na registrski tablici soda, potem lahko v tem okrožju voziš le na sode dneve oz. datume. Dve uri, ki smo jih nameravali izkoristiti za sprehod po mestu, smo preživeli v hotelski sobi in iskali vse možna rešitve. Tukaj ni mogoče priti do taxija s pekinško tablico, kaj šele da bi imel pravo številko. Prav tako bi bil zopet problem 9. avgust, ko bi spet potrebovali voznika z liho številko. Prerekali smo se in na koncu le uspeli odločiti za najboljšo možno rešitev. Voznik Luzhong nas spremlja do zadnjega mesta pred ‘pekingško’ mejo, kjer poskušamo za preostalih 20 km dobiti voznika oz. taxi, ki nas bi spremljal do hotela. Luzhong bi se nam pridružil naslednji dan zjutraj oziroma kadarkoli po polnoči. Načrt smo predstavili Hilariju. Na srečo ga je dobro sprejel. Po okusni večerji smo še kar nekaj časa posedeli in se pogovarjali. Hilarij je nato odšel spat, mi pa še na nočni sprehod.

Z osmega na deveti avgust prespimo (če bo vse po sreči) v mestu
Yanqing, 80 km pred Pekingom. 9 avgusta pa gre zares, ko bomo opravili še tistih ‘nekaj’ kilometrov ter po dolgi poti prišli na naš cilj!

Najlepša zahvala velja Avtohiši Kržišnik Zagorje, pooblaščenemu prodajalcu vozil Suzuki in Mazda za lep sponzorski prispevek.    http://www.avtohisa-krzisnik.si/

Če vam je v teh dneh kaj vroče, če se želite osvežiti, se pa obrnite na našega sponzorja, ki nam je dodal še nekaj pomoči. http://www.remax.si/Montazni_bazeni-p6

Datong (6.30) – Zhangjiakou (20.00) – 191 km, skupno 10.547 km.

Zjutraj smo štartali proti mestu XuanHua, a ker je bila cesta v popravilu, smo šli po drugi cesti proti mestu JiangJiaKou. Sicer 28 km severneje, a še vseeno ni bil prevelik ovinek. Proti mestu Datong smo šli med drugim tudi zato, da bi si šli ogledat budistične jame, a se na koncu za to nismo odločili. Pot je dopoldan potekala brez komplikacij. Cesta je bila vsake toliko časa prekinjena, a je bil vedno zraven krajši obvoz. Zrak je bil še vedno isti, sama megla – smog, težko je bilo dihati in kolesariti obenem.

Okoli dveh se nam je pokvaril avto. Sploh ni hotel več vžgati. Čakali smo in čakali, poskušali na vse mogoče načine spet vžgati avto, a nič ni pomagalo. Rado je medtem šel že naprej ter pojedel kosilo, ki mu ga je Nastja naročila kar preko telefona, pivo pa si zna naročiti kar sam J. Vozniku je bilo zelo žal, da se je to zgodilo, a kaj moremo. Peš je šel do manjše vasi, kjer je našel nekoga za vleko avtomobila do mehanične delavnice in nekoga, ki bo nas s prtljago odpeljal naprej do JiangJiaKou-a, ki je bil oddaljen še 90 km. In res je prišel minikombi. Komaj smo dali notri kolo in prtljago, minikombi je res mini, saj nismo vedeli, kdaj bo vozniku uspelo popraviti avto. Odhiteli smo naprej, Rado je že pojedel in tudi nadaljeval pot, k sreči je bila ena sama in se nismo mogli izgubiti. Nato nas ustavi še policija, pred OI so res vsi na trnih, povsod skrbijo za varnost, vse pregledujejo in zapisujejo. Kar nekaj časa so nas zadržali, nato pa le spustili naprej. Rado je tačas prišel že do križišča in spraševal, kam naj gre naprej, a nas je za vsak slučaj raje počakal. Šli smo naravnost naprej in prišli v mesto. Spet se začne lov na prenočišče. Kar nekaj hotelov nas je že zavrnilo (ker smo tujci), potem pa smo le našli poceni hotel, ki nas je hotel sprejeti. Spet smo morali vso prtljago zložiti iz avta in nesti v hotel, kolesa pa je Rado pustil v varovani sobi za hotelom. Šli smo še povečerjat, pri hotelu smo našli restavracijo s prijaznim osebjem in odlično hrano. Iskali smo nov avto za nadaljevanje poti, a ni drugega kot taksiji, ki so povečini majhni. Potem je poklical LuZhong, voznik, in povedal, da bo po nas prišel njegov prijatelj iz Pekinga, ki ima tudi velik avto in bomo z njim lahko nadaljevali pot. Zelo smo se ga razveselili, saj tudi ni bilo nobene druge izbire. Ob treh ponoči se je pripeljal in poklical po telefonu, da je prišel. Tanja je v spanju povedala, da so še štiri ure in da se potem vidimo, ter hitro zaspala nazaj.

Aguitou (6.00) – Datong (22.45) - 218km, skupaj 10.356 km.

Zjutraj smo se iz industrijske vasice Aguitou odpravili na pot. Prvih nekaj kilometrov je bil tako slab zrak, da se je še v avtu težko dihalo. Kolesarjenje po tako slabem zraku je izjemno naporno, saj v pljuča verjetno pride več smoga in prahu kot zraka. Pokrajina je bila še vedno pusta in neprijazna. Ob cesti je bilo veliko tovarn iz katerih se je valil gost dim. Verjetno za kake čistilne filtre še niso slišali. Bilo je prav žalostno gledati hiše in ljudi, ki živijo v teh krajih. Cesta je bila lepa kot do sedaj in specialka je dobro služila, potem pa… ”Halo, hitro pridite nazaj, šla mi je zajla na menjalniku!” Hitro smo oddrveli nazaj in že smo videli Hilarija s sklonjeno glavo. Na žalost s seboj nismo vzeli rezervnih zajl. Zamenjali smo kolo in pot je moral nadaljevati z gorcem. Ob postanku je Aleš razstavil menjalno ročico in nekako ugotovil, kako bi se zadeva popravila. Upali smo da bomo lahko nekje dobili podobno zajlo. Pot smo nadaljevali proti Jiningu. Šofer se je res izkazal. Imel je vse pod kontrolo in odlično opravljal svojo nalogo. V mestu smo se ustavili za kosilo. Tanja, Aleš in šofer so odhiteli iskat pralnico, servis za kolo in trgovino, kjer prodajajo mobitel kartice. Šofer Luzhong se je zopet izkazal, v pol ure smo imeli oprana kolesa, mož v neki zakotni trgovinici z deli za kolesa nam je kar na cesti za pet kvajev (0,5€) v petih minutah zamenjal zajlo za menjalnik. Kar nismo  mogli verjeti. Od sedaj bo napis nad njego trgovino ”SPECIALIZED service” :). Šofer je poklical še znanko, ki je pripeljala do gostilnice še kartice za telefon. Rado je ves vesel skočil na specialko in odpeljali smo se naprej.

Nekaj kilometrov pred Datongom so nas presenetila nenavadna dela na cesti. Naleteli smo na neprehoden kup peska, ki je glavno cesto enostavno prekinil za nekaj sto metrov. Poiskali smo zasilni obvoz in se komaj prebili naprej, saj je bila cestica preozka in preveč neutrjena za vse, ki smo tam vozili.

Pred Datongom nas je ujela noč, saj ob 20h tukaj že postaja temno. Hilarij je tako zadnje kilometre prekolesaril še bolj previdno kot ponavadi. V predmestju smo se do sitega najedli v gostilnici ob cesti, kjer je imel Hilarij tudi intervju z novinarko Pop Tv. Hrana je bila tudi tokrat zelo okusna. Na Kitajskem pri pripravi jedi že nekaj časa uporabljajo ojačevalec okusa, ki že tako dobro hrano še dodatno popestri. Odločili smo se, da bomo naslednjič poskusili večerjo brez ojačevalcev. O tej izkušnji več v naslednjem blogu…

Po večerji smo se odpravili v iskanje hotela. Treba je povedati, da tujci ne morejo prebivati v vseh hotelih, le v tistih, kjer imajo za to prave obrazce in dovoljenje, tako da smo potrebovali kar nekaj časa, da smo našli pravega. Brez Nastje in Tanje v navezi z Luzhongom pa bi verjetno še zdaj iskali prenočišče…

Tole pismo imamo od OKS. To je edini dokument, poleg elektronske pošte. Po razgovoru z generalnim sekretarjem so nam napisali to priporočilno pismo tudi za ostale, ki bi sodelovali v projektu. V njemu je vidno, da bo Hilarij predal zastavo slovenskemu športniku, ki jo bo nosil na otvoritvi olimpijskih iger. To postavlja v dvom sedanje trditve OKS iz prispevka na POP TV, da to ni bilo dogovorjeno. Seveda tudi ni mišljeno, da se preda zastavo, ki jo bo nosil na otvoritvi, en dan kasneje, kakor je otvoritev.

Ko je ekipa že bila na poti sem dobil te dokončne besede direktorice Slovenske hiše Polone Čehovin Susin:

Od: Polona Cehovin Susin [mailto:Polona.CehovinSusin@olympic.si]
Poslano: 23. julij 2008 19:21
Za: Milan48
Kp: Taja Škorc; Tone Jagodic
Zadeva: RE: Po poti miru in športa

Pozdravljeni,

Moja malenkost z ekipo je zadolžena za organizacijo in obratovanje Slovenske hiše, zato se razumljivo, o sodelovanju z olimpijsko reprezentanco ne morem dogovarjati. Sicer smo že pred časom na enem izmed naših razširjenih internih sestankov z vodstvom delegacije spregovorili tudi o tej opciji, a zaradi strogega režima vstopa v Olimpijsko vas in zasedenosti reprezentance, predaja zastave nikakor ne pride v poštev. Hkrati vas obveščam tudi, da športnik, ki bo nosil zastavo na otvoritveni slovesnosti, sploh še ni določen, hkrati pa zastava, ki bi denimo bila predmet predaje, ne more tudi dejansko biti uporabljena, saj jo zagotovi organizacijski komite OI, to je BOCOG.

Tokrat vas zadnjič prosim, da ne odpirate novih / starih tem, saj smo se o vsem tem že pogovarjali, si pisali in se brali. V Slovenski hiši vam kot odgovorna oseba lahko zagotovim sodelovanje na sprejemu 9.8. zvečer, predvidoma ob 22. uri (in ne ob 21. uri, kot prvotno sporočeno), prva možna nočitev je 8.8., saj na ta dan sploh odpremo vrata, in sicer za 2 noči (8.8. – 10.8.), zaenkrat pa je na voljo še 5 vstopnic za veslanje 9.8., ko nastopata naša Iztok in Luka (za 10.8. se še trudimo dobiti kaj od juda).

Verjetno razumete, da obveščanja javnosti o zamiku predaje zastave nikakor ne nameravamo izvesti in sicer iz dveh razlogov: ker tega nikoli nismo komunicirali in potemtakem nimamo kaj popravljati, in ker vam tudi tega nikoli nismo obljubili oziroma nasprotno: že ves čas vas opozarjamo, da je to, tako kot ste si zamislili, praktično neizvedljivo.

Pa še to: ne gre za pomanjkanje dobre volje ali želje po sodelovanju, obojega imamo obilo, temveč za nezmožnost in neizvedljivost programa, ki ste si ga zamislili – verjetno bi bilo bolje, če bi se že v fazi priprave projekta posvetovali z našimi kolegi, ki na projektu prav tako delajo že par let in ki bi na vse zapisane težave opozorili še pravočasno ter zagotovo nakazali tudi ustrezne rešitve.

S prijaznimi pozdravi,

Polona

Žal pričetek delovanja Slovenske hiše ne sovpada z začetkom olimpiade, čeprav smo ves čas tako pričakovali. Na mojo prošnjo, da bi poiskali neki način, da bi našla čas Hilarij in slovenski športnik, ki bo nosil zastavo, vsaj pet minut nekje v Pekingu 8.8.2008, sem bil kategorično odbit, da to ni mogoče, ni časa, ni vstopa, strogi režim, … Moje mišljenje je, da bi v enem letu dogovarjanja na OKS to lahko izpeljali precej bolje, še posebej na to, kar je navedeno v prvem odstavku njihovega pisma od 5.1.2008 in podpisanega od generalnega sekretarja. Tudi lepo piše OKS, da pozdravljajo, podpirajo in sodelujejo pri tem (Hilarijevim) vseobsežnim projektu. No, kje so?

Z malo dobre volje je še sedaj čas, da se to uredi. Andraž Vehovar ima na skrbi olimpijce, Polona Čehovin Susin pa Slovensko hišo.

Erlian (6.00) – Aguitou (21.00) – 249 km, skupno 10.138 km!!!

Zjutraj, ob pol šestih, točen kot švicarska ura, nas je naš kitajski voznik pričakal pred hotelom. V avtu je dovolj prostora za vso prtljago, kolo in štiričlansko ekipo. Najprej smo imeli uvajanje novega člana ekipe. Ustavljati na vsakih 20 kilometrov, razen če je vmes kaj posebnega, kot je slaba cesta, križišče, ali kaj podobnega. Že zjutraj je močno pihal veter, pred nami je bilo 100 km ravnine, še nekaj ostankov puščave iz Mongolije. Nikjer ni bilo nobene sence, kamor bi se lahko skrili pred vročim soncem. A vročina je sedaj postala drugačna, zrak je bolj suh in takoj se čuti onesnaženost v zraku. Hilarij je zaradi težjih pogojev seveda težje kolesaril. V načrtu za prvi dan je bilo veliko več kilometrov, a vetru, soncu in zraku ni bilo moč kljubovati. Nekaj deset kilometrov iz Erliana je bilo ob cesti veliko dinozavrov, kipov v skoraj naravni velikosti. Zgledalo je nekako tako, kot da bi se peljali skozi Jurrasic park! Naš voznik nam je povedal, da so tukaj odkrili že veliko ostankov dinozavrov.

Za cesto lahko brez najmanjšega oklevanja napišemo, da je najlepša do sedaj! Tripasovnica z asfaltom, po katerem bi se bilo užitek kotalkati oz. rolati Težava je v vetru, ki piha tako močno, da komaj stojimo zunaj avtomobila. Ne moremo si predstavljati, kako to, da Hilarija ne odpihne s ceste

Prispeli smo do malo večjega mesta, kamor smo šli kupit mrzlo vodo, pogledali za pralnico za kolo, saj so zelo umazani iz puščave, nato pa čakali Radota ob cesti. Ni in ni ga bilo. Ko je poklical, kje smo, smo se komaj našli. Rado je zavil že prej na cesto proti mestu, mi pa smo ga čakali na drugem odcepu, saj je bilo tam najbližje do pralnice.

Srečali smo Nemko, ki že pol leta kolesari po Aziji, sedaj gre tudi proti Pekingu. Kar nekajkrat smo se srečali na poti, saj smo se ravno takrat izgubili z Radotom. Malo smo se nasmejali vsemu skupaj in nadaljevali pot.

Rado cel dan ni nič jedel, saj je bilo zelo vroče. Komajda smo našli kakšno senco. Vozili smo se mimo veliko tovarn.

Imeli smo postanek pri kmetiji, kjer so imeli ovčke. Tja smo se šli hladit v senco, ko so prišli ljudje, ki živijo tam. Govorili so mongolsko, saj so manjšina iz notranje Mongolije. Takoj so nam prinesli domači ovčji mlečni čaj in sir, ki je bil narejen iz ovčjega mleka, posušen tako, da je hrustal. Nato je prišel Rado, vsi so občudovali njegovo kolo.

Sir smo takoj ponudili našemu vozniku, saj nam ni teknil, on pa ga ima rad. Ime mu je Lu Zhong, in zelo lepo skrbi za vse nas. Skupaj smo povadili tudi taijiquan. Zvečer je prevprašal vse v mestu in nam našel spodobno prenočišče.

20 km pred Zamin Uudom (6.00) – Erlian, Kitajska – 38 km, skupaj 9889 km.

JUHUHU, tole pišemo že iz Kitajske!!!

No, pa da gremo lepo od začetka… Tistih nekaj kilometrov do Zamin Uuda, mesta ob meji, je minilo dokaj hitro. Že pred osmo zjutraj smo po dolgem času zapeljali na asfalt. Mestece je celo imelo asfaltirane glavne ulice, vseeno pa je v bolj slabem stanju, vsepovsod mivka in pa smeti. Skovali smo dnevni načrt; najprej smo se zapeljali okoli mesta in si ogledali situacijo, kje bi lahko pustili naš avtodom. Ni mu namenjeno voziti se po kitajskih cestah Na železniški postaji smo kupili kruh in že bili oblegani s strani mongolskih voznikov, ki z ruskimi džipi prevažajo ljudi čez mejo. Tako, zdaj vemo, kako bomo prečkali mejo. Nato smo se zapeljali do najbližje sence ter spili zadnjo kavo, skuhano v avtodomu, ter pojedli zajtrk. Potem smo poiskali najvarnejši prostor, kjer bi lahko parkirali naš avtodom. Dogovorili smo se za parkirno mesto pred nekim hotelom, za ograjo. Plačali smo tudi parkirnino. Medtem se je Hilarij vozil po mestu in naredil še nekaj kilometrov. Skoraj smo ga izgubili, ter ga šli poiskat. Skupaj smo se spet pripeljali nazaj do hotela, začelo se je pakiranje na veliko! Ni tako malo stvari, ki jih nujno potrebujemo na naši poti. Eno cestno in eno gorsko kolo, vsa dodatna kolesarska oprema, napitki, hrana in voda, oblačila, prospekti, kamera in računalnik… Hilarij nas je potrpežljivo čakal, da je bilo vse urejeno. Mislim, da je trajalo kar dve uri.

Nato smo se spet odpeljali do železniške postaje, kjer sva s Tanjo poskušale zamenjati nekaj denarja, Gaša in Aleš pa sta se tačas zmenila za dva džipa, ki sta se nato zapeljala z nami nazaj do parkirišča. Mejo smo najprej prečkali posebej, Tanja in Aleš v enem avtu, Hilarij z Gašo in Nastjo v drugem. Poskušali smo nastopiti taktično, da le ne bi bilo kakšnih zapletov. Na mongolski strani smo hitro opravili, Kitajci pa so si vzeli čas. Na meji so nam takoj pregledali potne liste in vsem preobrnili torbe, ves postopek je trajal zelo dolgo. Pregledali so naše slike na fotoaparatih, posnetke na kameri, ter celo kaj vse imamo na disku. Tanja in Aleš sta bila v prvem džipu, tako da se nekaj časa nismo videli. Ko smo morali čakati v poslopju, so ju pripeljali iz zasliševalne sobe! Na hitro smo si po slovensko povedali, kaj se sploh dogaja, nato pa so odpeljali tudi nas tri. Zasliševal nase je Kitajec urgurskega rodu, ki je zelo dobro govoril angleško. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo kot v filmih. Vzeli so si čas in nas spraševali vse mogoče reči o Sloveniji, kaj je kdo po poklicu, zakaj smo tukaj… potem kje imamo kolesa, zakaj imamo s sabo slovensko zastavo. Zadrževali so nas dobro uro, vse je bilo tako skrivnostno, da do zadnjega nismo vedeli, ali smemo vstopiti v »cesarstvo sredine« ali ne… Poskušali smo povedati iste stvari, kot sta jih že prej povedala Aleš in Tanja. Na koncu je Ujgur zasliševalec priznal oz. se je pohecal, da Gaša zgleda kot ruski špijon! Vse smo razjasnili in pospremili so nas do vrat v ’svobodo’ Nato pa so nas napotili še k mizi, kjer smo prijavili stvari. In že smo bili na Kitajskem!!! JUHUHU. Sicer zelo pozno, naši šoferji so bili nejevoljni, da smo jim vzeli toliko časa, a uspešno smo prečkali mejo. V mestu Erlian smo si poiskali prenočišče, saj so nam dopoldanski opravki in procedura čez mejo vzeli veliko časa. Mesto je zelo urejeno, s širokimi avenijami in pisanimi gredicami, gradi se veliko novih stavb. Popolno nasprotje tistemu na mongolski strani. V hotelu smo tudi vprašali za možen prevoz in spremstvo naprej do Pekinga. Gospa, ki je delala v tem hotelu, je poklicala kar svojega moža in mu povedala za kaj se gre, takoj je prišel in že smo se zmenili, saj je bil zelo prijazen. Malo večji avto, a bo dovolj prostora. Ker nimamo več avtodoma, smo nato šli v gostilno na večerjo. Kakšna velika sprememba. Zelo smo se veselili kitajske hrane, je raznolika, poceni in ni nam treba kuhati…:) Moramo priznati, da nas je Hilarij presenetil s svojo navdušenostjo nad kitajsko hrano! Hilarij in Gaša sta šla takoj po večerji spat, ostali trije pa smo šli še do trgovine. Tam so bili zelo radovedni lastniki, dva mlajša fanta pa sta nam ponudila, da nas z motorno rikšo zapeljeta na ogled mesta in do težko pričakovanega interneta. Vožnja je bila adrenalinska, saj smo bili štirje na majhni prikolici zadaj. Če je bila vmes kakšna luknja, smo se skoraj prevrnili…:) še dobro, da je mesto bolj majhno. Nato smo tudi mi od utrujenosti popadali v postelje.

Ni kaj, to je prvi dan na poti, da je Hilarij prevozil malo manj kilometrov. Prečkanje kitajske meje ni mala šala (to lahko marsikdo potrdi) in urejanje vseh zadev nam je vzelo kar cel dan. Vožnja s kolesom ni bila mogoča. Hilarij se je malo odpočil, da lahko jutri spet štarta s polno paro!

40 km južno od Sainšanda (6.40) –  20 km pred Zamin Uudom (9.00) – 151 km, skupno 9851 km.

Zjutraj so nas zbudile Hilarijeve besede: »Danes smo pa malce zaspali, sonce je že vzšlo!« Na brzino smo vstali in se odpravili za njim, le Gaša je tvegal in ostal v postelji…cesta ni ravno uspavanka Še vedno smo vozili ob cesti, ki se gradi. Zagledali smo nekaj šotorov, kjer so prebivali delavci. Zapeljali smo do njih in dobili vodo za naš rezervoar. Par delavcev si je z navdušenjem ogledovalo naše prevozno čudo. Po poslušanju sva s Tanjo kaj hitro ugotovili, da govorijo kitajsko. Takoj smo se začeli pogovarjati v jeziku, ki do zdaj na našem popotovanju še ni bil v rabi. Prihajali so iz Notranje Mongolije (spada pod Kitajsko) in tu delali od aprila naprej. Zelo so nas bili veseli in razveselili so tudi nas s svojo dobrosrčnostjo. Za popotnico smo dobili mantou (testo, podobno kruhu, kuhano na sopari) ter krompirjevo solato s korenjem. Zmenili smo se, da jim pošljemo našo skupno fotografijo.

Nadaljevali smo vožnjo po peščenih poteh. Cesta ni kaj prida, res je že čas, da jo zgradijo. Na poti srečamo tovornjake v kolonah; prekupčevalci jih iz Kitajske uvažajo v Rusijo, kjer jih nato prodajo. Kot nam je zaupal nek tovornakar, ki je malce posedel z nami, cena ni v njegovi odločitvi, pač pa kakor bo rekel Alah.:)

Rado nabira kilometre, kolikor le more. Vročina pa postaja vedno hujša. Sicer je pokrajina postala bolj zelena, puščavska trava in grmičevje. Veter nas je prejšnja dva dneva kar reševal, da smo vročino lažje prenašali. Sredi puščave se ustavimo za malico oziroma kosilo. Ne mine dolgo, ko se nam pridružita dva Italijana, ki smo ju spoznali včeraj. Z veseljem spijeta Laško pivo in se kar ne moreta načuditi situaciji: sredi nič, sredi Gobija, pijeta mrzlo pivo Kasneje srečamo na kolesu še dve starejši Francozinji.

Pod večer smo pripeljali do majhnega jezerca, kjer smo uživali v prečudovitih prizorih. Domačini, nomadi, so prignali svoje črede konj, da so se namočile v vodi ter se napile. Konji so čofotali po jezercu, okoli pa so se sprehajale kamele. Zelo lep zaključek dneva!

Nekaj kilometrov naprej smo parkirali naše nomadsko prevozno sredstvo, si privoščili malo daljše posedanje in debato ter uživali v puščavski noči. Če so dnevi pod žgočim soncem sredi kamenja in peska še tako naporni, pa je spokojna noč še toliko lepša.

5.8. 12:30h: Zasavski serpentinar mi je javil, da je Hilarij javil ženi, da je že na Kitajskem pojedel dve porciji riža. Tudi sam sem po dolgem klicanju dobil maloprej Aleša in je rekel naj bom hiter (jaz sem porabil 2″) in so že na Kitajskem in imajo v redu taxi. Ostala poročila sledijo kasneje, če in ko mi jih pošljejo.

Danes so tu nekje:

10 km pred vasico Airag (5.45) – 40 km južno od Sainšanda (21.05) – 171 km, skupaj 9700 km.

Zbudilo nas je rezgetanje konjev ob vodnjaku. Ob pripravi na odhod smo pogledali še sončni vzhod in krenili na pot.

Zajtrk smo imeli bolj zgodaj, saj je Hilariju počila guma na gorskem kolesu. In sicer jo je prebodel trn, ob cesti raste zelo trdoživo rastlinje. Pri zajtrku je mizo napadlo nekaj sto muh, lepile so se na čokolinov namaz, med, skakale v kavo…cel žur Nato smo celo dopoldne vozili po lepo zvoženi ravni cesti, dovolj utrjeni, da nismo imeli nobenih problemov z vožnjo avtodoma. Nastja se je opogumila in kar nekaj ur vozila po peščeni poti, po kateri je avto kar lepo drsel.

od fabrice blocteur

Srečali smo tudi nekaj kamel in nekaj čred koz in ovc, a ko smo jih šli slikat, je takoj pridrvel njihov pastir na motorju ter preveril, da ne bomo kakšne odnesli…to se nam je zgodilo kar dvakrat zapored.

Pet kamel. Ne, ena je Hilarij.

V mivki smo videli tudi že več okostij mrtvih živali…ne, ne od dinozavrov, pač pa od konja in koze, ki verjetno nista uspela preživeti grozne vročine…Višina terena je stalno okoli 1000 metrov nad morjem.

Popoldan je Hilariju spet počila guma, tokrat zaradi nekakega opilka. Zamenjal je za drugo gorsko kolo in počasi nadaljeval po peščeni poti.

Peščena pot na kateri vsi kolesarji, motoristi, avtomobilisti jamrajo in pošiljajo alarmantna sporočila v domovino kako je hudo, naša ekipa to prepelje z nasmehom in niti sledu o težavah z vožnjo po takem ni v poročilu.

Prišli smo v mesto Sainšand, se malo izgubili in srečali dva Italijana, ki potujeta iz Torina v Peking z avtomobilom.

Štacjon v Sainšandu, kar vidi večina ljudi, ker večinoma potujejo v Peking z vlakom in transsibirsko železnico. Od vseh, ki prihajajo v Peking je le promil tistih, ki gredo na drugi način (z avtom, kolesi, peš).

Med pogovorom sta se zraven ustavila še dva Nemca, par, ki je za šest tednov prišel na počitnice v Mongolijo.

Vhod v park v Sainšandu.

od Moritz Vieth

Kakšno naključje, vsi skupaj smo se srečali na bencinski črpalki sredi nikjer. Malo debate in skupinska slikica, nato pa gas naprej.

Nekaj domačinov smo po poti spraševali, katera je najboljša pot naprej. Vozili smo se po poti, ki pelje ob novi cesti, ki jo gradijo od Choir-a do Zamin Uud-a. zgrajena naj bi bila v dveh letih, do leta 2010.

Malo pred pol osmo uro zvečer nas je presenetil delni sončni mrk! Svetloba je bila čarobna…

Lahko bi rekli, da je Hilarij z “levo” nogo prekolesaril vseh 171 km v spremstvu sonca in vetra po peščeno-kamniti cesti …:) V takšnih, puščavskih pogojih jih je več praktično nemogoče narediti.

Naj vam za konec današnjega javljanja naredimo nekaj skomin in povemo, da ne napišemo prav vseh prigod z naše poti…le te bodo do podrobnosti objavljene v knjigi, ki bo izšla po koncu projekta.

Hilarij se iz vsega srca zahvaljuje vsem, ki so se odzvali na njegovo prošnjo. Posebna zahvala gre vsem prijateljem iz Zagorja ob Savi. Pregovor, ki pravi da »v stiski spoznaš pravega prijatelja«, je tu povsem na mestu.

Nekaj kilometrov naprej od tega križanja cest in železnice (gledano iz zraka iz višine 1120m) so končali današnjo turco.

Še pogled na celoten južni del Mongolije s turco.

13. nagradno vprašanje: Poimenujte vrhove od projekta, ko je Hilarij tekel iz najvišjega vrha v Zasavju do najvišjega vrha v Evropi.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Iz Hilarijevega pisma Slovenskim novicam:

Zato prosim prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene.

Osnovni podporniki projekta so ti:

- Zveza z našim veleposlaništvom v Pekingu in gospodom Mlakarjem za pomoč pri pridobitvi mongolske vize za povratek. Veleposlaništvo Republike Slovenije ima 24 ur dosegljivost na telefonski številki 0086 139 109 558 22 in naslov No. 57, Block F, Ya Qu Yuan, King’s Garden Villas,18 Xiao Yun Road, Chao Yang district, 100600 BEIJINGin še navadni telefon: (+) 86 10 6 468 11 54.

-Hilarij je rekel naj rezerviram kombi vozilo za pet oseb, precej prtljage za 6. avgust zjutraj v Erlianu, prvem mestu na kitajski strani. To sem naredil in dobil preverjenega (od naših firm na Kitajskem) šoferja gospoda Donga. Hilarij mi je tudi dal kraje za prespat Qahar Youyi Houqi, ZhangJiaKou in YanQing.  Dongova ponudba je sledeča:

-6000 RMB (600 EUR ) za prevoz Erenhot-Peking

-2000 RMB (200 EUR) za 2×1 dan prevoz po Pekingu (cena za dva dneva skupaj, torej 1000 RMB/dan).

-6000 RMB (600 EUR) za prevoz Peking-Erenhot

Prevoz Erenhot-Peking in nazaj pravijo, da potrebujejo 1 dan in 2 osebi, ki bi se izmenjevale za volanom (zaradi varnosti).

Gospod Dong ima tudi dovoljenje za vožnjo po Pekingu, ki je sicer omejeno za čas olimpiade. Njegov telefon je 13391768630.

Več ljudi sem vprašal za mnenje in vsi so dejali naj Hilarij za prehod meje uporabi vlak (samo med obema mejnima železniškima postajama, kjer je vmes en kilometer). Cena prevoza z vlakom je izredno nizka, ne gledajo na prtljago in prehod je običajno v treh urah, napram povprečnim osem uram s cestnim vozilom. Odločitev je zopet Hilarijeva. Poskrbeti morajo še za parkiranje in varovanje avtodoma, pred mejo, za čas ko bodo šli v Peking.

Hilarij  mi je danes dejal, da bodo mejo prečkali prej (mogoče že jutri) in da bodo sami zbrali najbolj ugodne ponudbe tako, da sem umaknil to rezervacijo pri gospodu Dongu.Tako so sedaj vse ostale zadeve do Pekinga in nazaj vzeli v svoje roke in jim ne morem, iz Slovenije, kaj več pomagati. Ni kaj, gledajo na vsak €.  

Glede € imam pa dobro novico za velik Hilarijev minus in kredit. Ta teden sem prosil še nekaj sponzorjev za dodatna sredstva in dobil zagotovilo, da mu bodo sponzorji nakazali še 2300€. Malo lažje se diha. Ivi Skubic, njegova žena, ima pa pregled nad ostalimi donacijami, katere bodo tudi dali na svetlo.

Milan

Dodatka:

Pozdrav susjedima !
Nadam se da sve ide po planu na Vašem velikom putovanju.Ukoliko uhvatite vremena u Pekingu javite se.
Moj kineski broj 15047184359,
pedalinac Mladen

Direktorica Slovenske hiše:

Polona Čehovin Susin [Polona.CehovinSusin@olympic.si]

Za vsak slučaj še moj slovenski GSM +386 (0)51 319448, številko kitajskega pa sporočim asap.

»Slovenian House – Beijing 2008«    

Beijing Daoxianghu Lakeside Resort (Building Nr. 3)

Sujiatuo, Haidian District, Beijing, China

General Manager: Li Hong

Tel: +8610 58710201

+8610 58719999

+8610 58710288

Fax: +8610 58710388

90 km iz Ulan Batorja v smeri jug (6.00) – 10 km pred vasico Airag (21.20) – 290 km, skupaj 9529 km.

Tridnevno potepanje v vse smeri okoli Ulaan Baatorja se je končala. Čeprav smo za tri dni prehitri smo jo sedaj dokončno ubrali na jug - do Pekinga. Bolje, da ohranjamo rezervo, če bo kaj težav na meji in po poti, čeprav je s pomočjo Milana in prijateljev iz LE tehnike in Sinoslo podjetja na Kitajskem kar nekaj zadev že urejenih in pripravljenih.

Zjutraj smo pot nadaljevali po asfaltu vse do mesteca Choir (Чойр).

Jutra so zelo sveža in prav nič ni prevroče. Hilariju danes spet pomaga veter in s specialko drvi kot za stavo. Pokrajina postaja vse bolj ravninska in pusta.

Vse manj je naseljeno, le tu pa tam kakšne hiše ali res majhna vas. Na poti srečujemo več živali kot ljudi. Malo iz mesteca se konča prelepi asfalt…

na izbiro imamo vrsto peščenih kolovozov, ki peljejo v vse mogoče smeri. Hilarij se za dalj časa poslovi od specialke, saj jo do Kitajske ne bo potreboval. Gorca pod noge in gremo! Prvih nekaj ur se ne moremo zediniti, katero sled ubrati. Hilarij pokaže v levo, mi pa hočemo po desni, čim bližje železnice. To je naša najpomembnejša orientacija sredi nič.

Ah, pa saj ni tako pomembno, vse poti vodijo v Rim, pravi pregovor. Mi bi lahko rekli, da kar nekaj poti vodi iz Rima. Danes smo namreč srečali drugega Poljaka, kolesarja, katerega spremlja včerajšnji Poljak z avtomobilom. Nadebudni kolesar s starim kolesom kolesari iz Rima proti Kitajski, ter tako na simboličen način obišče države, ki si jih je želel obiskati papež Janez Pavel II., pa mu ni bilo dovoljeno. Mladenič je zelo prijeten in zanimiv, z dolgimi skuštranimi lasmi in brado, in kar nekaj časa se pogovarjamo. Na trenutke nas spominja prav na podobo Jezusa… Želimo mu vso srečo pri prečkanju Gobija. Stvar ni lahka, kajti težko je vijugati čez mivko, luknje in grmičevje ter paziti, da te ne ‘zakoplje’ v pesek.

Vzorec vožnje skozi puščavo od štirih MTB. Naš film pride na vrsto kasneje.

Od: gobitrotters

Hilariju gre dobro, ker ima pač dobro kolo z gumami, ki imajo zelo dober oprijem. Večkrat jih pohvali, pa tudi sicer je navdušen nad vožnjo po puščavi. Le ves čas mora biti skoncentriran na vožnjo in močno držat balanco. Zaradi tega ga že malo bolijo roke. Kdo bi si mislil, da je vročina v puščavi veliko bolj znosnejša kot na primer v Sibiriji. Pa tudi rahel vetrič nas osveži.

Uberemo še nekaj poti po svoje, saj je res težko ugotoviti, katera je tista prava in najboljša za vožnjo.

Mi po eni, Hilarij po drugi. Najdite ga! Težja kot je pot, bolj je čvrst v svojih namerah dnevno prevoženih kilometrov.

Pridemo v majhno vasico na rob sveta. Kje vse ljudje živijo, si mislimo. Preseneti nas prijazna mlada prodajalka v trgovinici, ki prešteva denar po angleško…celo v Ulaan Baatarju si komaj našel koga, ki bi znal vsaj besedo v tujem jeziku! Jezik nam predstavlja veliko težavo pri sporazumevanju, tako da se z domačini bolj kot ne le smehljamo drug drugemu.

Pod večer se na puščavskem obzorju nariše prelepo obzorje s sončnim zahodom.

S Tanjo sva pripravile večerjo, ki nam je v večernem hladu in miru zelo teknila. Parkirali smo zraven vodnjaka iz katerega črpajo vodo za živali, ki se pasejo okoli.

Plesalec v puščavi Gobi.

Od: chacai2

Dosedaj prevožena pot.

Izsek iz predhodnega zemljevida.

Pogled iz višine 266km na Mongolijo in našo današnjo pot (od 36 do 37).

Primerjava pogleda iz iste višine na Slovenijo, da se primerja danes prevoženo pot 290km. Imel je malo asfalta in več peska. Slovenija je očitno bolj zelena. Danes je tudi hladnejša kakor Mongolija. Če bi vozil 290km po Sloveniji bi bila to približno ta pot: Koper, Postojna, Ljubljana, Celje, Maribor, Murska Sobota in nazaj do Ptuja. Vzemite, da vozite gorsko kolo, da ste dosedaj prevozili dobrih 9000km in da je od Ljubljane do Ormoža pesek, namesto asfalta. Meni se to zdi dober dosežek.

12. nagradno vprašanje: Kateri izmed opravljenih projektov je Hilarijev najljubši?

Pomoč: Konča se v Ankaranu.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Iz Hilarijevega pisma Slovenskim novicam:

Zato prosim prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene.

Osnovni podporniki projekta so ti:

Sredi nikjer 190 km izven Ulan Batorja smer jug (5.36) – 90 km iz Ulan Batorja pri vasi smer jug (21.05) – 211 km, skupno 9239 km.

Dopoldne je minilo mirno, cesta je bila super, tako da smo se spet ustavljali na 20 km. Hilarij je užival v vožnji, pri tem mu je pomagal tudi veter.

Prva jutranja kavica, Aleš zadnje priprave kolesa in slovo od domačinov, ki so nas varovali z njihovim kužkom na čelu.

Okoli dveh popoldan smo pojedli juhico, nato pa sva Aleš in Tanja z avtodomom krenila proti mestu, Hilarij pa je ostal zadaj, saj si ni želel zopet izkusiti mestnih težav. Po poti proti mestu sta naju ustavila dva domačina, katerima je počila guma na motorju.

Kjer je kaj tehničnega, je Aleš takoj na položaju.

Aleš je imel nekaj lepila s seboj in hitro so zalepili fliko nazaj. V Ulan Batorju je bil spet kaos na cesti. Z Gašom in Nastjo smo se zmenili ob glavnem trgu pri State department store. Do centra sva se kar dolgo časa vozila. Vmes je bilo en kup trobljenja, veliko pa sva mahala ljudem zraven v avtomobilih, ki so naju radovedno opazovali. Aleš je vozil, Tanja pa je bila navigatorka z zemljevidom v roki. Končno sva ob cesti zagledala nasmejano Nastjo, še dobro da smo se našli v vsej gužvi. Hitro sta z Gašom skočila v avtodom, saj nas je policaj že podil stran. Dopoldne sta preživela na Black marketu, kjer prodajajo vso možno kramo… Od tehničnih pripomočkov, sončnih celic za nomade (postavljene imajo zraven šotorov - gerov), oblačil, hrane, posteljnine, pohištva, svinčnikov, drogerije, starih predmetov do šare, ki jo poberejo na cesti (mogoče pa komu pride prav kartonasta embalaža od viskija…). Marketu ni bilo ne konca ne kraja, ure si lahko prebil samo, da si se prebil skozi predel s spodnjim perilom.

Obrnili smo nazaj in poiskali pošto, saj je bilo treba v Slovenijo g. Milanu poslati cd s slikami. Nato smo šli še v trgovino po zaloge vode za prečkanje puščave. Treba je bilo še natankat vodo v rezervoar za tuširanje. Nikjer nismo videli nobene avtopralnice, malo naprej od mesta pa je bila reka. V njej so se domačini kopali, umivali avtomobile in jo tudi pili. Mahnili smo jo kar tja in napolnili rezervoar. Takoj je prišlo nekaj otrok pogledat, kakšno čudo se je pripeljalo. Ko so videli, da imamo fotoaparate, so nam začeli kar pozirati. Izkoristili smo tudi priložnost in poleg naših nog oprali tudi avtodom. Aleš je hodil z lavorji po vodo, pri tem pa mu je pomagal fantek, ki je nosil vodo kar z 1,5l plastenko, potem ko je videl, da je lavor zanj pretežak.

Avtodom se je po končanem delu spet zasvetil. Hitro smo se odpeljali naprej proti Hilariju, ki nas je pred mestom čakal že par ur. Vmes smo dotočili tudi gorivo, saj ne vemo, kako bo naprej. Medtem nas je že klical Hilarij in spraševal, kje smo, kmalu smo se našli. Hilarij je izkoristil veter v hrbet in zelo hitro vozil s specialko. Srečali smo enega Poljaka z avtomobilom, ki je tudi spremljal kolega – kolesarja na poti iz Rima v Peking. Izmenjali smo si informacije in nato odšli vsak svojo pot naprej. Naredili smo še nekaj kilometrov in ob sončnem zahodu spet povečerjali pri neki vasi. Mimo nas so se vozili domačini in nam trobili in mahali. Ponoči se je na nebu pokazalo nešteto zvezd, obenem pa tudi utrinki.

Ulaanbaatar leži na višini 1350m in prvi prelaz iz mesta ven je na višini 1713m. Zato je razumljivo, da so zelo mrzle noči in topli dnevi.

Prevožena pot za dušo in srce križem kražem okoli Ulan Batorja ( Ulaanbaatar):

Nagradno vprašanje:

12. Naštejte vsaj tri Hilarijeve ultramaratone daljše od 1000 km?

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Iz Hilarijevega pisma Slovenskim novicam:

Zato prosim prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene.

Na ime: Radovan Skubic Hilarij, Cesta 9. avgusta 8c, Zagorje; tel. +386/31-319-224

Hilarij in ekipa se vsem darovalcem prisrčno zahvaljujejo!

Izven Ulan Batorja 55 km v smeri proti zahodu (6.13) – sredi nikjer 190 km izven Ulan Batorja smer jug (21.30) – 254 km, skupaj 9028 km.

Noč je bila mirna, pokazalo se je nešteto zvezd. Zvečer se je videlo še mnogo avtomobilskih luči, očitno je zelo veliko prometa v tej smeri. Zbudili smo se v lep sončen vzhod. Takoj je bilo treba vstati, saj je na taki poti spanje nemogoče. Tako ali tako pa smo morali spet ves čas slikati okolico. Zjutraj smo bili skoraj edini na poti, Hilarij je užival, ker ga niso mimoidoči avtomobili prašili. Prišli smo nazaj do dveh dobrih odsekov cest, nato pa nadaljevali pot proti mestu. Pred mestom pobirajo nekakšno vstopnino, pa tudi drugje na cesti smo nekajkrat prišli do cestninske postaje. Izgleda tako, da imajo čez cesto zapornico in jo dvignejo, ko plačaš. Nato smo zagledali avtopralnico, kjer so naj bi imeli vodo. Aleš je šel vprašat, če jo smemo natočit. Lastnik je govoril rusko, tako da se je dalo zmenit. Lahko smo natočili poln rezervoar in ko smo ga vprašali, koliko smo dolžni, sploh ni hotel slišati za to. Lepo smo se mu zahvalili, razdelili letake vsem in mu vseeno dali nekaj denarja. V mesto smo se pripeljali dopoldan, spet je vladal kaos na cesti. Aleš je odlično manevriral in se že naučil trobiti…:) Nastja se je medtem odločila, da tudi ona ostane v mestu in pripravi načrte za naprej ter povpraša za vozne rede vlakov in druge opcije prečkanja mongolsko-kitajske meje brez avtodoma, ki bo na žalost moral ostati v Mongoliji. Poklicali smo Gašo, da jo je prišel počakat na glavni trg, kjer nas je zapustila. Mi pa veselo skozi avtomobilsko gužvo naprej.

K sreči je na zemljevidu Mongolije tudi podroben zemljevid mesta, saj glede na to, da ni nikjer nobenega znaka, ne vemo, kako bi se znašli. Treba je bilo samo dvakrat zaviti, in že smo bili na cesti, ki je vodila ven iz mesta proti vzhodu in jugu. Gaša se je že prej v mestu pozanimal in nam sporočil, kakšna je cesta proti vzhodu, sicer asfaltirana, a z veliko prelazi, zato smo jo krenili pogledat kar proti jugu, da vemo kakšna bo cesta in znamo računat za vnaprej. V mestu je bila cesta katastrofalna, komajda sploh primerna za kolo. Hilarij je vozil kar ob cesti po pločniku, saj ni bilo zanj prostora na cesti, če ga ne bi celo še kdo potisnil dol. A zraven ob cesti je bilo veliko širokih odtočnih jaškov kar brez pokrova, tako da je bilo kolesarjenje skrajno nevarno. Hitro smo pobegnili iz mesta, se ustavili na obrobju in šli še nakupit nekaj reči v trgovino. Cesta naprej je bila sestavljena iz kosov asfalta in vmes že zelo načeta.

Vozili smo se kot po tračnicah, le da je bilo vmes več presledka. Smo se že spraševali, kaj nas čaka, kje bomo spet vozili, ko smo zavili na odcep za mesto Choir in se je pred nami pokazala izvrstna nova lepa gladka cesta. Aleš in Hilarij sta takoj vzela specialko s strehe in Hilarij je veselo odkolesaril naprej. Taka cesta naj bi bila do mesta, potem pa konec. Nekaj tovornjakarjev je povedalo, da je potem samo še prah in tresenje avtomobila, voda pa dosegljiva le v vodnjakih. Bolj kot smo se vozili proti jugu, vse manj je bilo zelenja in čred.

Tudi hribov in gričev je zmanjkalo, pred nami se je razprostrl ravninski predel Mongolije.

Cesta je ves čas vodila ob železnici, po kateri se bomo orientirali, ko bo zmanjkalo asfalta. Prišli smo skoraj do puščave, ob cesti smo že zagledali nekaj okostij, videli smo tudi že dve kameli.

od gulle_herman

Tudi prometa ni bilo več veliko, le kakšen avto ali tovornjak smo srečali na uro.

od Claus Steffensen

Tu je navada, ko se nekoga sreča, se vedno potrobi in pomaha. Tudi mi smo se že navadili.

od anotretourPovečerjali smo ob sončnem zahodu sredi nikjer, barve so bile neverjetne.

Vsako minuto je bilo nebo drugačne barve. Mrčesa zvečer ni bilo, a ponoči je na dan priletelo nešteto vešč, ki so se prilepile na sprednjo šipo, zjutraj je Aleš komaj videl ven.

Nastja in Gaša v mestu:

Ko sva se z Gašo dobila v mestu, sva jo najprej mahnila v kavarnico na zajtrk. Omleta in milkshake sta neverjetno popestrila vsakdanji jedilnik. Sonce je začelo vedno bolj pripekati, za kar nisem bila pripravljena (topla oblačila, saj je vendar še uro nazaj zeblo). Vreme se na teh koncih lahko v enem trenutku spremeni iz ene skrajnosti v drugo. Po zajtrku sva odšla do hostla, ki se je nahajal v strogem centru mesta. Pravzaprav je to navadno stanovanje, le z več pogradi v sobi. Gaša je imel veliko srečo, da je našel to prenočišče, kajti večina je bila že polno zasedenih. Jaz sem naslednje štiri ure prebila za počasnim računalnikom, Gaša je medtem šel na poljsko veleposlaništvo po paket – menjalnik za kolo iz Slovenije. Izkoristili smo tudi priložnost in oprali cunje in Hilarijeve drese v pralnem stroju! Popoldne pa sva vsak po svoje raziskovala mesto.

od floki

Po žgočem soncu sva nabrala kar nekaj kilometrov. Gaša si je ogledal dva muzeja, jaz pa bližnji tempelj. V mestu je kaos brez primere. Pešcem komaj uspe prečkati cesto, avti se ne zmenijo za nas in zgleda, da bi še prav z užitkom zapeljali čez nas. Tudi ni kaj prida urejeno, pločniki, če so, so polni peska, mivke, komaj kakšna zelenica. Stavbe so stare in razpadajoče, v njih mrgoli majhnih trgovinic, frizerskih salonov in podobnega. Zanimivi so ulični prodajalci, večinoma starejši ljudje: nudijo telefonske storitve (telefon na baterije), prodajajo žvečilne gumije in bonbone po kosih, in pa cigarete. Ne polnih škatlic, ampak vsakega posebej. Tako si je na primer prodajalka iz bližnje trgovine prišla po dve cigareti ter žvečilni gumi. Nenavaden način, kako priti do zaslužka. Na glavnem trgu stoji mogočna stavba, pred katero sem malce posedela in opazovala domačine. Nato pa še opravki na pošti in ogledi v bližnji trgovini s spominki; prav nič pametnega se ne da kupiti… Vročina me je zelo utrudila, še najslabše je naredila mojim očem, ki so postali čisto rdeči in pekoči, da sem komaj še gledala. Kje sem si mislila, da bi prav prišla očala, pa klobuk in kratke hlače iz avtodoma. Zvečer sva jo z Gašo mahnila še na hitro mongolsko večerjo. Govedina z rižem. Nič, če sva pa že v mestu, pa bova zavila še na eno pivce…

Sončni zahod nad UB.

od VK_

Zaspala sva kot ubita, v upanju, da ne bo treba zgodaj vstati. Jutri se namreč spet dobimo z ekipo, le ne vemo še kdaj. Prav čudno je biti stran od njih in avtodoma… komaj čakam, da gremo novim dogodivščinam naproti, Kitajska prihajamo!

Prevožena pot:

Nagradno vprašanje:

11. Katere države smo in še bomo prevozili na naši poti?

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Iz Hilarijevega pisma Slovenskim novicam:

Zato prosim prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene.

Na ime: Radovan Skubic Hilarij, Cesta 9. avgusta 8c, Zagorje; tel. +386/31-319-224

Hilarij in ekipa se vsem darovalcem prisrčno zahvaljujejo!

Hilarij je vstal že zgodaj, saj je hotel čimprej nadaljevati pot in nadoknaditi za nazaj kilometre, ki nam jih je vzela Rusko-Mongolska meja. A je bila zunaj še tema in je še malo počakal, da se je začelo daniti. Tako je bila ura že malo čez šest zjutraj, ko smo štartali.

Ponoči in zjutraj je bilo zelo mrzlo, tako da nam zelo prav pridejo odeje in topla oblačila. A čez dan se še kar ogreje. Dopoldan smo kolesarili in se vozili mimo mongolskih šotorov in čred. Šotorom se reče ‘ger’, so okrogli in služijo kot prave hiše. Večina se jih najde med griči in travniki, a tudi v mestecih in vaseh smo jih že videli.

Razgled je bil res neverjeten. Zelena pokrajina z griči in hribi do kjer seže pogled, črede se pasejo na pašnikih. Ko smo občudovali Mongolijo že 150 km, smo prispeli do table za glavno mesto Ulan Bator.

V daljavi je že UB.

od mottoth

To je ta vhod v mesto.

od polskifone

Hilarij je že pred mestom zavil na desno, proti zahodu, kjer bi se prišlo po 250 km do jezera. Mi pa smo se najprej odpeljali kar naravnost v center mesta, saj je bilo treba najti menjalnico, tista na meji je bila namreč zaprta. Nekaj rubljev smo takoj na meji zamenjali pri domačinih, a le toliko, da smo imeli za začetek. V mestu je pasov na cesti toliko, kot je široka cesta. Znakov sploh ni, le pred mestom je bila ena tabla. Najprej smo mislili, da nam bo uspelo ujeti odprta vrata Poljske ambasade, kamor je bil poslan paket z novim menjalnikom za Hilarija. A je bila pol petih, ko smo bili še v predmestju, tako da smo šli samo do banke. V banki sprva sploh niso hoteli vzeti Eurov, kljub temu, da so imeli menjalni tečaj napisan na steni. Potem je prišla bolj izkušena gospa, ki je prevzela Eure in jih ročno pregledala, če so pravi. Eden je bil pretrgan za dva milimetra in ga je že hotela zavrniti, ko sva jo prepričali, da je v redu. Potem je trajalo kar nekaj časa, da je naštela denar. Menjava je 1€ : 1735 Togrogov. Z zajetnim kupom Togrogov smo postali pravi bogataši, še dobro, da je imela Nastja zraven veliko torbo, kamor sva ga lahko pospravili. Potnih listov nam pa sploh ni preverila. Potem je trajalo še dolgo, da je stiskala račun. Medtem je Nastja pogledala na uro v banki in ugotovila, da smo že eno uro nazaj. Tako hitro potujemo, da nas čas komaj dohaja…:) (v glavnem, sedaj smo spet šest ur naprej od Slovenije). Hitro je šla povedat fantoma, da imamo še čas poiskati Poljsko veleposlaništvo, a Hilarij je bil že dolgo časa sam na poti in smo raje šli za njim. Gaša se je odločil ostati v mestu, tako da bo lahko on potem šel na pravi naslov in vzel menjalnik, za katerega se ni toliko mudilo. Poleg tega je z avtom prava norija se voziti po mestu, kjer vlada sam kaos, tako da je bilo bolje tako. Tudi Nastja je oklevala, bi ostala v mestu ali šla pogledat še na zahod, po premisleku je ostala z nami. Ko smo odpeljali iz Ulan Batorja na zahod, se je pred nami pokazala izvrstna nova cesta, zelo široka in primerna za specialko. Mi pa smo Hilarija napotili tja z gorskim kolesom. A po nekaj kilometrih nas je že čakal obvoz. Cesta je bila v delu. Peljali smo se skozi vas po pesku in nadaljevali tako še nekaj kilometrov, potem pa spet prišli na novo cesto. Takrat je klical Hilarij in naročil, naj se pri drugem obvozu držimo desne. Hm, še en obvoz, smo si mislili. In res se je cesta spet kmalu zaključila. Prišli smo na večpotje, očitno je vsak avto našel svojo pot po travnikih in pašnikih.

Kar težko se je bilo odločiti kje voziti, a seveda smo se držali desne. Kar nekaj časa smo se vozili po poteh, ko smo le našli Hilarija. Kar čez travnik je prikolesaril. Gorsko kolo je odlično za tak teren, ker je pesek mehek in se lepo kolesari. Le počasi je šlo. K sreči je bilo malo prometa, vsak si je lahko izbral tudi svojo pot, a ko je kdo pridrvel mimo Hilarija, je nastal okoli njega oblak prahu.

Hilarij uživa 100 na uro. Cela planota je bila njegova. Komaj so ga lovili. Še dva dni bodo takole nabirali stotine kilometrov okoli UB. Potem pa na jug, na pesek.

Večinoma smo srečevali džipe, verjetno najete preko turističnih agencij, ali pa so kar sami peljali turiste v ger jahat konje in jim pokazat nomadsko življenje. Nekaj je bilo tudi avtobusov in osebnih avtomobilov. Cesta je bila sicer lepa, brez lukenj in se je kar dalo voziti. Le asfalta več nismo našli. Po 70 km, ko se je že na daleč videlo, da ne bomo več prišli na asfalt v tem predelu, ter po besedah nekaj ljudi, ki nam jih je uspelo ustaviti in vprašati za cesto, smo se obrnili. Vsi so nam sicer rekli, da je taka cesta OK, če so nas sploh razumeli in niso le prikimavali :). Je, če imaš veliko časa. Ne pa za Hilarija, ki bi rad čimveč prekolesaril. Narava v tem predelu pa nas je spet navdušila. Okoli nas velike črede živali, za nekatere so bili zadolženi gonjači in psi, druge so se same pasle. Okrog so bili posejani geri. Srečali smo dva fantka na konjih stara okoli deset let, ki sta bila zadolžena za čredo konjev. Pogumno sta prijahala do nas, tako da smo dobili izvrstne posnetke. Prespali smo malo stran od poti, na travniku. Sončni zahod je bil zelo lep, uživali smo ga ob makaronih z golažem. A se je kmalu tako zelo shladilo, da je še krožnik skoraj zamrznil. Noči so tukaj res mrzle, zato smo hitro pobegnili v avtodom in se zavili v odeje.

Mongolski plesi.

Od: kw07kw

Celotna dosedaj prevožena pot:

Izsek poti:

Pogled iz satelita (lepo so vidni zeleni deli Mongolije):

Ostale novice:

Kolesar Aleš Juvanc še čaka na vizo pred vrati Kitajske: http://www.addacom.info/juvanc/

Zadnje poročilo kolesarjev Gaćeša in Mitića pred Pekingom (vključen del Gobija): http://www.reci.hr/blogs/zagreb_peking/archive/2008/07.aspx Toplo priporočam njuno branje in fotografije: http://picasaweb.google.com/vladek.vav/UlaanbaatorGobi . Ker sta par dni naprej, je lepo vidno kaj vse čaka Hilarija po poti.

Nagradno vprašanje:

10. V kateri vasici se je rodil Hilarij?

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Iz Hilarijevega pisma Slovenskim novicam:

Zato prosim prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene.

Na ime: Radovan Skubic Hilarij, Cesta 9. avgusta 8c, Zagorje; tel. +386/31-319-224

Hilarij in ekipa se vsem darovalcem prisrčno zahvaljujejo!

Ob deset čez devet se je začelo prečkanje meje. Pred tem smo po okrepčilnem spancu v miru vstali, spili kavo in pospravili hiško. Vreme je hladno, vetrovno in deževno. Zataknilo se je že takoj na začetku, ko smo se prerivali z nekaj vozili, kdo bo prej šel skozi ograjo mimo prvega carinika. Po nekaj poskusih nam je uspelo. Lepo se odpeljemo naprej, v kolono za osebna vozila. Nepravilno, carinik nas napoti nazaj, okoli stavbe v kolono za tovornjake. Poskušamo razložiti, da ne spadamo v to kategorijo, a ne da se prepričati resnega ruskega moža. Tudi Hilarij je moral sestopiti s kolesa in se pospraviti v avtodom… Ni nam najbolj dišala njihova odločitev. Odpeljemo se do carine za tovornjake. Že od daleč nam mahajo, da se moramo obrniti. Avtodom ustavimo, povejo nam, da moramo ustaviti nekaj metrov nazaj na parkirišču in urediti zadeve v bližnjih pisarnah. Vse to je urejal Gaša, po pravici povedano pa mi niti nismo vedeli, kaj dejansko ureja. Minilo je nekaj časa in že smo se hecali, če ga imajo priklenjenega v lisicah. Aleš je skočil pogledat, in zalotil uslužbence pri kartanju… Tako, potreben bo rentgen vozila. Odpeljemo na parkirišče za rentgen. Čakamo v vrsti. Ne moremo se načuditi prenosnemu, premikajočemu rentgenu: tovornjak ima ob strani namontiran nekakšen obok. Tovornjake parkirajo v vrsto, rentgen tovornjak se pelje vzporedno, da tovornjački gredo skozi ‘obok’. Čez čas pridemo tudi mi na vrsto. Avtodom smo morali zapustiti in čakati na dežju. Pri vseh kompleksih, ki jih imajo zgrajene, se niso spomnili na majceno strehico, ki bi prišla prav mokrim čakajočim… Medtem se pogovarjamo z Mongolom, ki zgleda precej okrogel. Pove, da ‘šverca’ kavbojke v Rusijo in malo dvigne pulover…s folijo ima pritrjene okoli trebuha. Menda ima na sebi 15 kavbojk. Tačas je avtodom prestal rentgen. Lahko nadaljujemo na carino. Pregledajo naše potne liste, vsak posebej mora stopiti pred okno, da si ga gospa za računalnikom ogleda. Nato ugotovijo, da nam na nekem papirju manjka žig in moramo nazaj v pisarne. Gaša razloži, da so mu v pisarnah rekli, da ne potrebuje ničesar več, tudi tega žiga ne. Ah ja, so se le malo zmotili. Nazaj v pisarne. Dobimo žig; narobe so sklepali, da ga ne potrebujemo. Nazaj na carino. Avto zapeljemo vstran. Spet moramo ven, in prijazen mlad carinik si ga ogleda. Tudi predale, kjer si med drugim postreže s Podravka pašteto, ki jo pospravi v žep… da fant ne bo lačen. In juhuhu, zaključili smo z ruskimi cariniki! A zdaj je na vrsti še mongolska stran meje…

Mlada Mongolka nam odpre ograjo. Gaši se kar smeji, ko stopi za njo v pisarno urejat zavarovanje za avto. Neka gospa iz sosednje stavbe nam pomaha, da moramo zapeljati tja. Dezinfekcijski del. Važno je, da plačamo storitev, čeprav dejansko nismo zapeljali čez dezinfekcijsko vodo za gume. Nadaljujemo proti carini. Pričaka nas prijazen carinik, ki preverja znanje kitajščine, če s Tanjo že ne razumeva rusko ali mongolsko… Izpolnimo vstopne obrazce in se postavimo v vrsto za pregled potnih listov. Resen gospod med pregledovanjem grizlja semena. Sledi izpolnjevanje obrazcev, kaj imamo za prijaviti. Izpolniti ga mora vsak posebej. Za mizo sedita dve uslužbenki in en uslužbenec. Ena si v zvezek zapiše našo registrsko, druga nam poštemplja obrazce, tretji pa samo gleda, kako drugi dve ‘delata’. Tako, opravili smo. Peljemo se do zadnje ograje pred mongolskimi širinami. Še zadnji pregled mongolskega carinika, kateremu plačamo nekakšen davek… Že tu nas obletavajo cestni menjalci denarja. In končno, ob pol enih smo svobodni v Mongoliji!!! Hitro zamenjamo 1000 rubljev, da imamo za prvo silo nekaj mongolskih togrogov. Hilarij komaj čaka, da sede na kolo, preveč se je že zasedel (mi smo tega navajeni :)). Kljub dežju, mrazu (upravičeno lahko uporabimo ta zimski izraz) in vetru odpelje mongolskim planjavam naproti… Ne glede na to, da je Mongolija poznana kot ‘dežela modrega neba’ (več kot 260 sončnih dni na leto), ravno konec julija in v avgustu pade največ dežja…

V Mongolijo smo vstopili ob 12.30 in takoj nas je vse po vrsti očarala, kljub deževnemu dnevu.

Hilarij ni vedel, kako bi se oblekel, saj je pet minut ali padal dež, ali pihal močan veter, ali pa je bilo vedro in prevroče za anorak.

Ustavljali smo se zelo pogosto, kolikor se je dalo na mongolski cesti, saj je zelo ozka, ob strani pa ni prostora za ustavljanje.

Kapela v Sukhbaatarju, prvemu mestu na mongolski strani.

od chimka

K sreči je cesta skoraj prazna, od prometa je nekaj mini avtobusov, kakšen tovornjak, največ je pa džipov. Mimo nas se je pripeljal tudi francoski avtodom, a se ni imel časa ustaviti. Le nismo edini svoje vrste na cesti :).

Pokrajina je res kot iz filma.

od gulle_herman

Griči in hribi, vse je zeleno – imamo srečo, ker se ta barva najde le poleti – okrogli šotori in hiške, ter skoraj na vsakem griču čreda ovac, koz, konjev, krav ali jakov.

Ves čas smo se ustavljali in skakali iz avtodoma ter slikali in snemali.

Mlada Selenga.

od gulle_herman

Velika sprememba od Rusije, kjer smo se že vsega naveličali… Le jezik nam tu dela probleme, saj je Mongolščina čisto drug svet. Če imamo srečo, kdo zna rusko, kitajščina pa tu še ni v igri. Sporazumevamo se kar z rokami.

Hitro skozi Darhan.

od gulle_herman

Hilarij je kolesaril do poznega večera, kolikor se je dalo, da smo vsaj malo nadoknadili zamujeno. Parkirali smo ob veliki hiši ob cesti, kamor smo nato šli vprašat, če se da tam prespati. Zunaj so bili trije otroci, a nikjer staršev. Na vse možne načine sprašujemo, kje so, ko je končno prišel ata iz hiše. Ker je jezik velika ovira, smo kar pokazali, če lahko tam prespimo. Razumel je, da bi radi spali v hiši in takoj šel pokazat sobo z velikim jogijem na tleh. Res je bil gostoljuben. A smo mu pokazali avtodom in povedali, da spimo v njem. Otroci so bili navdušeni, ko smo jim dali čokoladke, še cel večer so nas opazovali skozi okno. Ponoči nas je čuval njihov pes, ki se je ulegel kar zraven avtodoma na tla.

Malo o Mongoliji, skozi otroške in katoliške oči.

Dosedaj prevožena pot (z današnjim dnem 28.7.):

Iz satelita:

Iz Hilarijevega pisma Slovenskim novicam:

Zato prosim prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene.

Na ime: Radovan Skubic Hilarij, Cesta 9. avgusta 8c, Zagorje; tel. +386/31-319-224

Hilarij in ekipa se vsem darovalcem prisrčno zahvaljujejo!

Zjutraj se je pripravljalo na nevihto, izgledalo je, kot da bo bolj slabo vreme cel dan. Dopoldan je bilo zelo vetrovno in oblačno. Vozili smo se po zelo lepi hriboviti pokrajini, teren je bil kar dosti razgiban.

Foto: Tohuchar

Ob cesti nas je večinoma obdajal gozd, kadar pa ga ni bilo, se je prikazala fantastična slika pokrajine.

Ko smo dopoldan pomalicali, je Hilarij odkolesaril naprej, mi pa smo pomili in pospravili vse. Aleš je še privezal specialko nazaj na streho, saj je izgledalo, da je nekaj časa Hilarij ne bo potreboval, ko je začel padati dež. Hitro smo se odpeljali za Hilarijem, a ga je že pošteno namočilo, preden smo ga dohiteli.

Nato smo dve uri vedrili v avtodomu, saj je dež močno padal. Tako smo izgubili 50 km. Ko se je nevihta malo polegla, je Hilarij nadaljeval pot.

Zelo se je shladilo, temperatura tukaj zelo niha. En dan je vroče in soparno, naslednji dan pa tako mraz, da moramo na dan privleči puloverje in jakne. Na to nas je opozoril tudi Lonely planet – tako vreme je namreč zelo značilno za Mongolijo.

Ljudje nam ves čas trobijo in mahajo. Kadar se ustavimo ob cesti, se vedno najde kak ‘firbec’. Predvsem radi si ogledajo tole naše drugo čudo, hišo na kolesih. Prvo čudo je seveda Rado. J

Enkrat sta se z avtomobili ustavili dve družini. Ves čas so se smejali in nas pozdravljali in govorili z nami. Od kje to veselje?

Odgovor je vodka. Pijan voznik je natočil skodelico vodke in ponujal vsem po vrsti. Ker smo vsi vljudno odklonili, jo je spil kar sam. Žena z otroci se je na zadnjem sedežu samo hihitala…

Popoldan sta nas ogrela Podravkina juhica in sonce, ki se je končno spet prikazalo.

Okoli sedmih smo se približali kraju Kyahta pred Rusko-Mongolsko mejo, kjer so nam domačini povedali, da je meja za ta dan že zaprta. Hm, da bi bila lahko meja zaprta, si pa res nismo mislili. In res, ob pol osmih prispemo do zaprte meje, kjer je že čakalo nekaj avtomobilov in manjših tovornjakov.

Foto: kicha

Spet nam je to odvzelo 50 km, ki bi jih lahko še naredili čez mejo do prvega mesteca v Mongoliji. Parkirali smo pred mejo. Bil je eden redkih dni, katerega smo zaključili še ob dnevni svetlobi. Zaradi mraza tudi ni bilo mrčesa, le veter je še vedno močno pihal. Gaša se je odločil, da jo mahne v mesto pogledat, če kaj dogaja, ostali pa smo se odpravili spat. Avtodom smo še preparkirali kar v vrsto pred carino…da vsaj jutri pridemo med prvimi na vrsto.

Zadnja novica: So že v Ulaan Baataarju. Komplicira se za prehod na Kitajsko. Kitajci vztrajajo, da ne bo smel voziti s kolesom!!!!

Nagradno vprašanje:

9. Naštejte po imenih člane ekipe, ki spremlja Hilarija z avtodomom.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Zjutraj smo še nekaj časa nadaljevali pot ob Bajkalskem jezeru. Četudi sije sonce, je v okolici jezera zrak hladnejši, tako da je kar sveže.

Naše zadnje stopinje ob Bajkalu.

Cesta se spušča in dviga. Sledijo si kilometer dobrega asfalta, kilometer lukenj…po kakšni logiki asfaltirajo, nam ni jasno. Tako smo neprestano menjali kolesa.

Obvoziti bo treba te hribe.

Foto: Michal.Hugo.Kostal

Pokrajina okoli jezera je zelo gozdnata, ob postankih pa ne manjka nadležnih komarjev, ki nam parajo živce. Prečkali smo delto reke Selenge in se začeli oddaljevati od jezera.

Po dolini.

Foto: father_gorry

Proti mestu Ulan-Ude je postajalo vedno bolj vroče.

Reka Selenga.

Foto: Lyudmila Polshikova

Počasi smo se spuščali po rečni dolini in na obzorju gledali obrise mesta. Na obrobju smo se nato ustavili, da so nam v avtopralnici oprali kolesa, glede avta pa smo oklevali…malo bo že še potrpel.

Ulan Ude.

Foto: father_gorry

Ulan Ude ima največjo Leninovo glavo na svetu.

Foto: willem-k

Pokrajina je začenjala vedno bolj spominjati na našo predstavo o Mongoliji. Zelena hribovja brez drevja, planjave do kjer seže pogled, tu pa tam kakšno jezerce…balzam za oči Tudi Hilarij je prevzet in ob razgledih obuja spomine. Če nam je že tukaj lepo, kaj bo šele v Mongoliji!

Tu pa tam nam cesto zapre čreda goveda, ki odhaja s paše domov. Neka krava je kot prilimana stala sredi ceste in se ni premaknila niti za centimeter.

Malo smo se ustavili in se smejali situaciji in Hilariju, ki jih je poskušal obvoziti. Mimo pridrvi motorist, in ko nas zagleda, hitro obrne in ustavi. Navdušen pove, da je iz Zadra! Zelo smo se bili veseli. Je na poti iz Južne Koreje, in nam da par koristnih nasvetov glede mongolskih cest. Mislim, da zahodne poti ne bomo ubrali…

Ljudje nam ves čas trobijo in nas pozdravljajo.

Film o mestu Ulan Ude v Burjatiji.

Film: Chenasfa

Ustavimo se v dveh gostilnicah, kjer sprašujemo za prenočišča. In res, kmalu najdemo veliko parkirišče z nekaj restavracijami. Rado kot vedno večerja Podravkin golaž, mi pa smo poizkusili lokalno specialiteto, nekakšne velike torteline (po obliki podobno kitajskim baozi-jem, po okusu pa jiaozi-jem). V sopari sicer ni bilo prijetno jesti, a bolje kot zunaj, kjer je mrgolelo komarjev. Smo bili pa nato bolj presenečeni, ko smo odšli ven in ugotovili, da se je pooblačilo in pripravljalo na nevihto. Veter je močno pihal, nekajkrat so električne žice udarile skupaj; majhen ognjemet in tri gostilne brez elektrike. Uspavanko so nam pele dežne kaplje…

Lokacija spanja: 533 m N51 31.985 E106 58.845

Celotna dosedanja pot.

Zadnji dnevi:

Pa še iz satelita:

Nagradno vprašanje:

8. Ime proizvajalca energetskih in izotoničnih napitkov, ki jih uporablja Hilarij? Kdo zastopa to znamko v Sloveniji?

PS: Potrebujem točno ime in naslov firme, ali pa njihovo spletno stran.Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko barvno potiskane.

Res je veliko, dopoldan ga je obdajala meglica, tako da je izgledalo zelo lepo. Na poti navzdol smo srečali Francoza in Poljakinjo na kolesih, na poti sta že eno leto in en mesec.

Prekolesarila sta že veliko držav in videla veliko stvari. Med drugim sta bila v Kazahstanu, Indiji, čez Vietnam na Kitajskem, po Mongoliji in sedaj v Rusiji v Irkutsku gresta na vlak, saj jima je zmanjkalo časa za nadaljnje potovanje s kolesom. Veliko bi si lahko povedali, a se je vsem mudilo naprej.

Prvo mesto ob jezeru, ki smo ga prevozili - Kultuk.

Foto: Sergey Bulanov

Bajkalsko jezero je fenomenalno. Kristalno čista modra voda, obkrožena z gozdnatimi hribi. Od severa do juga ima 636 km, globoko je do 1637 metrov, tako da je to najgloblje jezero na svetu. Povprečna temperatura jezera je 5 do 6 stopinj, poleti naj ne bi bilo toplejše od 15 stopinj. Pozimi se na njem naredi en meter debel led.

Cesta ob jezeru.

Foto: Ruslan Kashapoff

Aleš je medtem, ko smo čakali na Hilarija, šel malo naokrog in našel pot do plaže. Hitro se je prišel nazaj preobleč v kopalke in vzel še Tanjo s seboj. Kar takoj sva skočila v vodo, ki je prinesla prijetno osvežitev.

Blažen mir in šumenje Bajkalskega jezera.

Posnel tem19

Na tej plaži je kampiralo tudi nekaj mladine. Na ognju so nama, medtem ko sva se kopala, spekli ribo – omul, ki je značilen za Bajkalsko jezero, podoben naj bi bil lososu. Nisva se jim mogla dovolj zahvaliti, saj je bil odlična sprememba našemu jedilniku.

Vikend ob jezeru (vsi so leseni in v lepih barvah).

Foto: Alexandre Angeluz

Ob jezeru se drenja železnica in cesta.

Gaša in Nastja sta to rundo počakala pri avtodomu in bosta prišla naslednjič na vrsto, saj smo potem odhiteli za Hilarijem.

Domačini so nam danes povedali, da je letos še posebej veliko komarjev – ob jezeru so se namreč spet pojavili oblaki komarjev; imamo pa res srečo :).

Zvečer nas je razveselil pogled na gostilnico ob cesti, kjer je bilo parkiranih veliko tovornjakov. Našli smo varno prenočišče.

Cesta v okolici Babuškina.

Foto Ivan Shkalikov

Le teren ni bil najbolj raven, tako da nam je voda iz pod tuša spet ušla po preprogi… Hilarij je večerjal v ‘brlogu’, kot pravi svojemu kotičku, mi pa smo se okrepčali v gostilni.

Danes prevožena pot. Google Earth pogled.

Skupno prevožena pot.

Zahvala za prostovoljne prispevke:

Slavko

Črt

Če še kdo želi prispevati za Hilarijevo dolgo pot naj to naredi na priloženo številko:

Na ime: Radovan Skubic Hilarij, Cesta 9. avgusta 8c, Zagorje; tel. +386/31-319-224

Hilarij in ekipa se vsem darovalcem prisrčno zahvaljujejo!

Nagradno vprašanje:

7. Oblačila Gore ščitijo Hilarija pred dežjem in vetrom. Katero podjetje iz Griž je zastopnik za Gore?

PS: Potrebujem točno ime in naslov firme, ali pa njihovo spletno stran.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so obojestransko potiskane.

Zjutraj smo se zbudili brez budnice (banditov). Zvečer je sicer prišel nek avto, a ga je prijazni prodajalec na bencinski napodil.

Na tej črpalki so prespali.

Čez nekaj kilometrov je bila bencinska črpalka, kjer je bil bencin spet 26 rubljev, zato smo hitro zavili nanjo. Žal pa ni deloval sistem za avtomatsko zapiranje goriva. Kar naenkrat je nafta špricnila iz luknje. Na srečo je bil Aleš priseben in hitro prekinil dotok. Izgubili smo le kak liter bencina. Nadaljevali smo po razgibani pokrajini.

Veter je ves čas močno pihal Hilariju v hrbet in končno, po več kot tednu dni, omogočal lažje napredovanje. Hilariju se je kar smejalo. Tudi vreme je bilo prijetno, sončno, a ne prevroče. Za malico smo izbrali prikupno dolinico ob jezeru.

Avtodom je globoko v dolinici in fotografka je naredila tako panoramico.

Avtodom ga čaka, da mu da novo porcijo vode.

Hilarij je zmazal štiri kose kruha s kar dvema jetrnima paštetama Podravke. Nadaljevali smo skozi hribe in dolinice v raznih barvah. Spremljajo nas že nekaj dni. Narava je vse bolj živa in privlačna. Zvečer smo prispeli v mesto Irkutsk, kjer smo si kupili zaloge kruha in nekaj vode.

Bližina dveh mostov.

Bližajo se Irkutsku.

Mesto ima 700.000 prebivalcev, je seveda industrijsko in pogled naokoli pokaže veliko blokov in tovarn z dimniki, iz katerih se vali črn dim. Videti je vse več ljudi azijske rase, tudi avtomobili so v večini Japonski, z volanom na desni strani. Čudno, da sploh vozijo po desni :).

Cesta skozi Irkutsk.

Za prenočišče smo si izbrali parkirišče ob policijski kontroli na koncu mesta, kjer so policaji 24 ur dnevno na delu, 10 metrov pred tablo za konec mesta. Na srečo smo tokrat končali malo prej in smo lahko pojedli še ob dnevni svetlobi. Komarjev je bilo bolj malo in makaroni z ragujem (spet) so se na svežem zraku (kot je lahko v bližini termoelektrarne lahko) zelo prilegli. Spali smo ob spremljavi glasnega govorjenja policajev po zvočnikih in hrupu mimoidočih tovornjakov. Kasneje so zraven parkirali še drugi, tovornjak in nekaj osebnih avtomobilov.

Prevožena pot.

Zahvala za pomoč in sodelovanje.

VI. nagradno vprašanje:

S čim se Hilarij z ekipo med potovanjem večinoma prehranjuje?

PS: Odgovor se skriva tudi na tem blogu. Lahko napišete tudi glavno prehrano in dodatke, ter omenite blagovni znamki, ki ju nadvse obožuje. Prehrano in ne pijačo!

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke imajo sprednjo stran tako kot je na fotografiji.

Po 7000 prevoženih kilometrih Hilarij prosi Slovenijo za pomoč

Po sedem tisoč prevoženih kilometrih se je Hilarij z ekipo primoran obrniti po pomoč k širši slovenski javnosti. Huda vročina, dež, veter v prsa in slabe ceste niso ovira. Zataknilo se je pri dovoljenju za vstop na Kitajsko z lastnim vozilom. Od začetka smo se zavedali, da ga je praktično nemogoče pridobiti, saj je med drugim za to potreben kitajski vozniški izpit. Zato smo poiskali alternativne rešitve. Avtodom, v katerem spimo, se umivamo in kuhamo, bo ostal v Mongoliji. Potrebno bo najeti kitajskega voznika in vozilo, ki nas bo spremljalo do Pekinga. Okvirni stroški najema in organizacije znašajo devet tisoč evrov. Celoten projekt je že tako velik zalogaj. Naj povemo, da je do sedaj Hilarij iz različnih virov dobil še osem tisoč evrov dodatnega kredita za nenačrtovane stroške, ki so nastali tekom projekta. Kreditno zato ni več sposoben. V zvezi z nastalim problemom smo se obrnili na pristojne organe (Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport, Vlada republike Slovenije), ampak do sedaj nismo še dobili odgovora. Zato prosimo prijatelje, ki nas spremljajo v domovini, da nam po svojih zmožnostih priskočijo na pomoč in s tem podprejo projekt »Po poti miru in športa«. V kolikor bo doniran znesek višji od potrebnega, bo Hilarij višek namenil v dobrodelne namene. Do konca poti in tega, da na otvoritev Olimpijskih iger dostojno prinesemo slovensko in evropsko zastavo, nam je ostalo samo nekaj več kot tri tisoč kilometrov. Naredili bomo vse, kar je v naših močeh, da dosežemo zastavljeni cilj.

P. S.

Še vedno smo v Sibiriji, približujemo se Bajkalskemu jezeru. Danes je že osmi dan, ko se Hilarij bori z vetrom, ki mu odžira kilometre, a volje ne. Pred nekaj dnevi mu je kamen priletel v menjalnik na kolesu in ga uničil. Ostalo mu je samo eno cestno kolo. Dvajsetega julija smo prispeli do mesta Kansk, ki se nahaja dvesto kilometrov od Krasnojarska. Po besedah avtoprevoznikov in popotnikov, ki smo jih srečali po poti, je pred nami najtežji del poti po Rusiji. Glavna cesta tukaj obstaja samo na zemljevidu. Dejansko pa se bomo vozili po neasfaltiranih, gozdnih poteh. Hilarij je že pripravil gorsko kolo. Gremo naprej.

Sibirski pozdrav bralkam in bralcem.

Radovan Skubic Hilarij, Cesta 9. avgusta 8c, Zagorje; tel. +386/31-319-224

Kljub napovedim slabih cest je Hilarij dobro napredoval, večino časa je vozil z gorskim kolesom, nekajkrat pa se je lahko peljal tudi s cestnim.

Menjava kolesa, čiščenje, podmazovanje. Moški del ekipe ima to čez. Foto: Ekipa.

Imeli smo oblačno vreme, ni bilo nobene vročine za spremembo, padlo je nekaj kapljic dežja. Mrčes smo pustili za seboj in spet je bilo prijetno sedeti zunaj v miru. Kljub slabšim cestam Hilarij še vedno prevozi dolge razdalje na dan. Velik del poti je bil makadam, ki je postregel z obilo prahu.

Ne samo prah, tudi podlaga je zelo groba. Foto: Ekipa.

Prehod asfalt - makadam. Foto Michal.Hugo.Kostal

Pokrajina je razgibana, ob poti je veliko jezerc.

Prvo večje mesto na današnji poti. Tulun. Foto liguang198711

V neki vasi smo čakali Hilarija, da mu zamenjamo kolo. K nam pristopi stara ženička, in vpraša, kaj tu stojimo. Smo že mislili, da je mogoče prepovedano, potem pa nas poprosi, če jo zapeljemo dober kilometer do doma, kajti bolijo jo noge. Z veseljem smo jo zapeljali. Foto: Ekipa.

Pod večer se je zopet začel lov na prenočišče. V teh krajih namreč ni več postojank, ker je tudi prometa in tovornjakov manj, zato tudi ni tak problem spati kje drugje. Na cesti srečamo še največ avtomobilov - Toyot, oblepljenih s trakovi. Prekupčevalci jih uvozijo iz Japonske, in namesto na tovornjaku jih do kupcev prepeljejo kar sami. Bolj ko gremo proti vzhodu, več je vozil z volanom na desni strani. Pravzaprav so že v veliki večini. V mestecu z imenom Zima smo preverili vse možne lokacije, kjer bi lahko prespali.

Štacjon v Zimi. Foto: PascalWinkler

Od bencinskih črpalk, gostilnic, do kurje farme. Ljudje so zelo prijazni in zgovorni, bolj kot na začetku naše poti skozi Rusijo, kjer smo se spraševali, če se ti ljudje sploh kdaj nasmehnejo. Vse prodajalke in natakarice so bile v večini zelo resne in zadržane.

Na koncu smo se odločili za prvo izbiro, neko črpalko, odprto 24 ur z zelo prijaznim prodajalcem, ki nas je čuval skozi noč. Skuhali smo večerjo, Hilarij je pojedel kar na Dormeu, mi pa smo še poklepetali zunaj na stolčkih.

PS: Po isti poti sta skoraj pred enim mesecem kolesarila Gaćeša in Mitić in je zelo lepo pogledati njune strani: dan-85-tulun-sibir-rusija

dan-86-kujtun-sibir-rusija

dan-87-zalari-sibir-rusija

Pa še kakšna je hit glasba teh krajev: youtube/watch

Današnja pot:

Pa še iz zraka:

Zahvala za prispevek in pomoč pri projektu:

S - PRINT - SAMO KOLIČ S.P. IZDELAVA RAČUNALNIŠKEGA PAPIRJA

V. nagradno vprašanje:

Katero znamko koles uporablja Hilarij na poti proti Pekingu?

PS: Odgovor se skriva tudi na tem blogu. Lahko napišete tudi koliko koles uporablja na tej poti. In malo bolj točno katere modele.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke imajo sprednjo stran tako kot je na fotografiji.

Danes je grozno soparno. Sicer ni sonca, a vročina kar puhti.

Prva vasica po nočnem počitku.

Začel se je del poti, lahko bi rekli, vožnja po različno velikih jajcih! Danes lahko potrdimo trditve tovornjakarjev, ki smo jih srečali včeraj. Cesta JE slaba… Začela se je nekaj kilometrov naprej od vasi, kjer smo prespali. So pa različni odseki take ceste. Sprašujemo se, kakšna je logika teh cest…a je ne dojamemo. 15 km odlične asfaltirane ceste se znajde med 20 km zelo slabega makadama. In tako naprej…in naprej…ni ne začetka ne konca…

Slika ni zajebancija. Hilarij izgubljen med kupi blata, kamnov, peska, avtomobili in praha na magistralki M53.

Malo je padal dež, ki je pripravil odličen teren za Hilarija. Cesta oz. makadam je ravno prav moker, da ni prahu, in tudi ne blata, ki bi ga oviral pri vožnji. Kar lepo napredujemo. Kadar je cesta bolj mokrea mu po blatu drsi in vlaga precej več napora v vožnjo in prav tako ko je suha, ko par centimetrov peska močno ovira in skoraj onemogoča vožnjo.

Občasno je pa tudi tako lepa cesta.

Pa neverjetno lepi, a kratki odseki.

Sedaj se zares pozna, da smo že na vzhodu. Se pa počasi obračamo proti jugu. Telefoni nam lovijo operaterja po imenu »Far East«, postali smo bolj popularni, ljudje v vaseh nam mahajo in nas pozdravljajo, tovornjakarji nam trobijo, verjetno se sprašujejo, kaj je z nami…:)Cel dan smo srečevali Nizozemce v oldtimerjih…le kaj je sedaj to? In potem so nam povedali, da je 88 starih avtomobilov na poti na Kitajsko, sicer ne na Olimpijske igre, temveč kar tako za 4 dni v Peking, nato pa z letalom nazaj, avtomobili pa na ladjo. Film o njihovih avtih (stari Volvi, nekaj od teh 300 km zelo slabe ceste, itd) je na klik tu! Pravi čas za tako potovanje…:) Njihovi avtomobili se kar držijo na tej ¨cesti¨, ampak vozijo zelo počasi – tako kot mi :). Ravno na tem odseku so nameravali danes prevoziti 1000 km, a jim verjetno ne bo uspelo…

Zvečer smo prišli v mesto Nižneudinsk, kjer so nam tovornjakarji svetovali, naj prespimo.

Prevozili smo skoraj celo mesto in prevprašali veliko ljudi, kje je postojanka, a nihče ni isto povedal. Ves čas so nas pošiljali drugam. Po skoraj dveh urah iskanja in vožnje po luknjah smo le našli varovano postojanko med dvema mostovoma, kjer smo parkirali avtodom na zaklenjeno dvorišče.

Ura je bila že čez polnoč (ugotovili smo, da smo spet eno uro naprej, torej že 7 ur). Lastnik je bil zelo prijazen. Hilarij je bil že tako utrujen, da niti večerje ni mogel dočakati in smo ga komaj zbudili, da je pojedel svojo porcijo makaronov. Nastja pa je ugotovila, da je med vožnjo po mestu izgubila natikač. Po nesreči je padel iz avtodoma. Že drugič se je zgodilo, da je ostala brez para, in to drugih čevljev. Smola pa taka, zgleda da ne bo dolgo in bo imela samo še leve pare. Malo smo še poklepetali z lastnikom, nato pa hitro tudi mi zaspali, saj smo bili vsi utrujeni od vožnje in tresenja.

Današnja pot je bila tu:

Pa še iz satelita:

Lepo je vidna lepa, zelena in valovita pokrajina.

Čaka jih tako vreme, oziroma ga že imajo:

Zahvala za pomoč in sodelovanje:

http://www.butul.net/

IV. nagradno vprašanje:

Kje je Hilarij praznoval Abrahama?

PS: Odgovor se skriva tudi na tem blogu.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke imajo sprednjo stran tako kot je na fotografiji.

Ruska ruleta na ruskih cestah

Za Radovanom Skubicem Hilarijem, našim kolesarskim ultramaratoncem, ki iz slovenskega geometrijskega središča GEOSS proti olimpijskemu Pekingu na kolesu vozi slovensko zastavo, je že več kot polovica poti — Težave z ruskimi slabimi cestami, izpušnimi plini in brezobzirnostjo tovornjakarjev

Koper, 20. julija

Zaradi cest in brezobzirnosti tovornjakarjev je kolesarjenje po prostrani Rusiji prava ruska ruleta,« nam sporoča Radovan Skubic Hilarij, naš kolesarski ultramaratonec, ki je na dan državnosti, 25. junija, iz slovenskega geometrijskega središča GEOSS nad Vačami štartal na enajst tisoč kilometrov dolgo pot do olimpijskega Pekinga. V načrtu ima, da 8. avgusta, na dan slovesnega odprtja olimpijskih iger, našemu zastavonoši preda slovensko zastavo. Slovenske novice so medijski sponzor Skubičevega projekta Po poti miru in športa.

Danes, 22. julija ima na desetine kilometrov take ceste. Verjetno bo napredoval hitreje kakor avtodom.

10.000 rubljev varščine

Pred tednom smo poročali, da so Hilarij in njegova spremljevalna ekipa, v kateri so Nastja Šink, Tanja Hajnrihar, Aleš Petek in Gaša Egić pred krajem Ufa naleteli na cestne razbojnike. Suhljatemu dolginu, ki se je predstavil kot Sergej, so morali kot varščino odšteti 10.000 rubljev za nadaljevanje poti. Če ne bi plačali, jim je dolgin zagrozil, bo poklical prijatelja. Ta naj bi bila v bližini, oborožena naj bi bila s pištolama in preluknjala jima bosta pnevmatike, avtodom ter kombi.

Kot poroča naša odprava, so že ob vstopu v Rusijo 2. julija imeli težave na meji. Kljub temu, da so bili cariniki in mejni policisti obveščeni o prihodu, da imajo urejene vse potrebne dokumente, dovoljenja ter celo podporno pismo našega zunanjega ministrstva, so si vzeli debele štiri ure za urejevanje formalnosti, šele potem so jim dovolili vstop v Rusijo.

Že po dveh dneh kolesarjenja je imel Hilarij prvo bližnje srečanje z brezobzirnim tovornjakarjem. Tovornjak, ki je prihajal nasproti, je prehiteval kombi in se ni niti za milimeter premaknil ali zmanjšal hitrost, ko se je približeval našemu kolesarju. Ni mu preostalo drugega, kot da je zapeljal s ceste, kjer je grdo padel. Dobil je močan udarec v koleno in več odrgnin po rokah. Zaradi slabih cest je ultramaratonec večinoma na gorskem kolesu. To od njega zahteva večji napor, kot če bi sedel na hitrejšem, specialnem kolesu. Čeprav prevladuje prepričanje, da je Rusija ena sama stepa, se je kolesar štiri dni bojeval z vzpetinami. Imel je tudi po deset vzponov na dan, izračunali so, da je samo v enem dnevu premagal 2400 metrov višinske razlike. Potožil je, da bo dobil morsko bolezen, če se bo nadaljevala taka pot.

Druga polovica

Za našo odpravo je že več kot pol poti. Prečkali so tudi mejo, ki loči Evropo in Azijo. Kot nam sporočajo, je vreme peklensko. Čez dan se zrak segreje na 35 stopinj Celzija, ob devetih zvečer se spusti na 27. Zaradi neusmiljene pripeke in izpušnih plinov tovornjakov, ki švigajo po neskončni sibirski cesti, je Hilarij, ki kolesari do 17 ur na dan, dobil vnetje pljuč. Težko diha, možgani ne dobivajo dovolj kisika, zato se mora pogosteje ustavljati in počivati. Dodatna težava je veter, ki mu stalno piha v prsi.

Odprava v nadaljevanju poti nima nobenih težav s policisti. Ti jim na poti izkazujejo spoštovanje in jih celo spodbujajo. Prav tako se ob postankih okoli ekipe zbirajo domačini, ki se želijo fotografirati s kolesarjem in spremstvom, prosijo za prospekte ter sprašujejo podrobnosti o podvigu.

Na koncu sporočila, ki so ga poslali našemu uredništvu, piše: »Delamo na tem, da bo slovenska zastava pravočasno prispela v Peking. Hilarij in ekipa pozdravljamo vse Slovence!«

Iztok Umer

Pa še kopija Slovenskih novic:

Skupno prevožena pot:

Pa še da se malo lepše vidi:

Zjutraj Rado začne kar s specialko, cesta kljub slabi napovedi še ni tako slaba. Po nekaj kilometrih se cesta že poslabša in že je na gorcu.

Tu se cesta tako čudno spreminja, da ne vemo niti ali bi mu dali gorca ali specialko. Ugotovili smo da ima za spuste in zelo luknjaste ceste gorca, za vzpone in ravnine pa ima včasih tudi, če je veliko lukenj, raje specialko saj je veliko lažja in hitrejša. Vzorca po katerem bi delali preprosto ni, zato se včasih malo lovimo. Pokrajina je zelo hribovita in sicer z nižjimi hribi, vendar so ceste speljane kar naravnost v hrib. Spusti so tudi lepi vendar je ponavadi cesta zelo zdelana. Potrebno je biti zelo previden in voziti počasi. Le redkokdaj pride v poštev specialka.

Pr Kafeteriji bratov je dobro pivo:

Veter se je spet začel okrog devetih dopoldan, že osmi dan se Hilarij trdovratno bori z njim.

Danes so nas ves čas spremljali pisani travniki. Največ je bilo vijolične in rumene barve, nekateri travniki pa so bili popolnoma vijolični.

Prav lepo je, v primerjavi z dolgočasno ravnino med Čel’abinskim in Novosibirskim. Tudi komarjev je manj, tako da si lahko privoščimo miren obed na prostem.

Ceste so ponekod zelo lepe, ponekod pa katastrofa. Prevladovale so v začudenje vseh prve.

Dnevni kop pri mestu Borodino.

Ob petih popoldan smo prečkali mesto Kansk.

Velika panoramska slika Kanska.

Zelo je onesnaženo, veliko je starih blokov. Obrazi ljudi so precej kisli, le redki se posmejijo in odgovorijo našim pozdravom in nasmehom. Življenje tu je res težko, sicer pa se nihče ne pritožuje. (Kak živjoca? Normalni, normalni). Opazili smo tudi, da z ženskami težje navežemo stike. Zelo so zadržane in sramežljive, včasih se delajo kot da ne slišijo. So pa Rusinje po večini zelo lepe in zelo ”zrihtane”. Šlang postava, minikrilo, visoke petke, nobel frizura, nališpane… Tudi dekleti se strinjata :).

Naša večerna postojanka je 50 km iz mesta. Do tu je cesta še povečini zelo dobra (boljša kot marsikje pri nas)

Od tu se začne zares. Čaka nas menda najslabši del poti našega potovanja. Malo smo skeptični, ker so bile ceste do tu tako dobre, vendar se zavedamo da bo šlo tu počasi. Ničveč ne bo jutranjega poležavanja med vožnjo. Treba bo vstati in paziti na vse stvari, ki bodo zaradi pozibavanja in tresenja letele po avtodomu. Do sedaj nam je res dobro služil in upamo da bo tudi naprej tako. Do sedaj smo mi čakali Radota, zdaj bo verjetno on nas :).

Pozdrav od ekipe:

Pogled na današnjo prevoženo pot iz vesolja:

Zahvala za pomoč in sodelovanje:

Kolesarska trgovina in servis: B-Point Koper

Bogotol (5.00) – 25 km iz Krasnojarska (21.30) – 273 km, skupaj 6669 km (lepa kombinacija številk)

Že sedmi dan piha veter, ki upočasnjuje kolesarjenje. Hilarij zato porabi pol več energije kot običajno. Dopoldne nas je še spremljalo vroče sonce, okoli enih pa se je pooblačilo. Prav ugajalo nam je, da ni bilo tako vroče. Zunaj smo lahko v miru pojedli Podravkino juhico, saj nas ni nadlegoval mrčes. Ob slabem vremenu se mušice, brenclji in komarji poskrijejo.

Približevali smo se mestu Krasnojarsk, in ga pod večer prečkali. Zrak je v mestu in okolici dokaj onesnažen. Vsa mesta na poti so bila industrijska in tudi Krasnojarsk ni izjema.

Vsako mesto, ki ga prečkamo, nam da nove motivacije, kako daleč smo dejansko že prišli! Od zdaj naprej gledamo table za Irkutsk, sledi še vožnja okoli znamenitega Bajkalskega jezera in že smo v Mongoliji!

Le novice glede cest niso najbolj vzpodbudne. Tovornjakarji so pogledali pod naš avtodom in se zasmejali, češ da je malce nizek… Menda so odseki ceste do Irkutskega pravzaprav luknja pri luknji, da bi lahko noter padel.:) Nekdo je povedal, da s tovornjakom od jutra do večera naredi le 160 km. Mi gremo optimistično naprej in bomo kar iz prve roke preverili, kakšno je dejansko stanje. Tudi do zdaj smo dobivali poročila o slabih cestah, pa ni bilo nič hujšega. Ko se vozimo, se hecamo, da so tele ceste prava ‘milina’!

Zvečer smo našli varno postojanko, kjer smo prespali. Dobro smo se najedli, se pogovarjali o grozljivkah, in brez strahu odšli spat…ura je bila namreč že ena ponoči (smo že 6 ur naprej), in nekateri bodo jutri imeli posledice …

Termoelektrarna v bližini Ačinska. Lepo je tudi videti gnezdeca komarjev.

15 minutni ulov komarjev.

Drugačen pogled proti Ačinsku, ki smo ga prečkali sredi dneva.

Krasnojarsk. Za malo učenja ruske abecede.

Most čez Jenisej.

Skozi Krasnojarsk.

Domača molitev.

Krasnojarsk je mesto fontan.

O takih cestah je govora. Poglejte na blog Gaćeše in Mitića, ki vozita po isti poti in sta že v Ulaan Baataaru.

Prevožena pot.

Zahvala za pomoč in sponzorstvo.

http://www.multima.si/multima.htm

http://www.uninvest.si/index.php?page=products&cid=3

III. nagradno vprašanje:

Katere tri večje tekaške projekte ima za sabo Hilarij?

PS: Na kratko so navedeni tudi na starih straneh tega bloga. Nagradna igra bo potekala vsak dan do prihoda v Peking!

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke imajo sprednjo stran tako kot je na fotografiji.

Jugo-Aleksandrovka (5.00) – Bogotol (21.30) – 247 km, skupno 6396 km.

Zjutraj je Hilarij štartal že ob petih. Mi smo lahko dlje pospali, saj je naročil, da ga počakamo šele ob sedmih. Aleš je pomagal Hilariju pri jutranji pripravi kolesa, nato pa hitro tudi zaspal nazaj. Ob 5.45 nas je zbudilo trkanje. Oh ne, smo si rekli. Aleš je pogledal skozi okno in opazil nekoga v usnjeni jakni. Gaša je odprl vrata, zunaj je stala neka Rusinja, ki je spraševala kdaj gremo, da bo lahko parkirala na naš prostor. Očitno smo imeli na celem praznem parkirišču najboljši prostor…:)

Dopoldan je minil mirno, večino časa preživimo v avtodomu, saj je mrčesa zunaj preveč.

Popoldan smo Hilarija čakali 30 km od prejšnjega postanka, a ga dolgo časa ni bilo. Po telefonu smo hoteli preverit, če se je kaj zgodilo, a ga nismo priklicali, saj je bil njegov ruski telefon prazen in tudi klicev ni mogel sprejeti, slovenskega telefona pa ni imel s seboj. Odpeljali smo se nazaj. Našli smo ga, ko je že 6 km pešačil, saj mu je na kolesu počil menjalnik. Zamenjali smo za gorsko kolo in na postanku pregledali specialko. Treba je bilo naročiti nov menjalnik. Ureja Milan s pomočjo Factory Store, poljskega veleposlaništva v Ljubljani in Mongoliji, ter DHL, da bi prišel menjalnik v enem tednu v Ulaan Baataar, ko bomo predvidoma tudi mi tam.

Cesta proti Krasnojarsku je super, mnogo boljša kot smo si sploh upali predstavljati. Če ne bi bilo vetra, bi bili že v Mongoliji…:) A nas tovornjakarji opozarjajo, da je od Krasnojarskega naprej cesta veliko slabša, namesto asfalta so skale…se bomo pustili presenetiti.

Veter Hilariju nagaja že šesti dan. Tako porabi še enkrat več energije za kolesarjenje, poleg tega tudi teren ni več raven, spet so se začeli manjši vzponi in spusti. Zvečer moramo paziti na prevožene kilometre in možna varovana postajališča, ter vse uskladiti s časom in nočjo.

Tovornjakarji so nam za zvečer svetovali dve postojanki, prvi pri neki gostilnici, drugi pa pri policijski postaji. Rekli so, da tam vsi parkirajo in da bo verjetno gužva. Odločili smo se prenočiti pri policiji, čeprav še nikogar ni bilo tam zvečer. Mislili smo, da se bo ponoči parkirišče napolnilo, zjutraj so bili zraven parkirani trije tovornjaki. A na postaji delajo celo noč, zato smo bili na varnem.

Pridno prenavljajo cesto.

Polomljen menjalnik in nosilec menjalnika.

Križišče za Itat.

Mesto Marinsk.

Polja pri Kirsanovu.

Vas Pervomajsk.

Naselje Bogotol.

Tu smo parkirali.

Večja slikca.

Prevožena pot.

Prevožena celotna pot.

Večja slikca.

Zahvala za sponzorstvo oblačil za prosti čas, ter OKS za pomoč.

II. nagradno vprašanje: Na kakšnem ležišču spi na potovanju Hilarij? Blagovna znamka?

PS: Hilarij spi v avtodomu na dvojnem ležišču nad šofersko kabino, Tanja in Aleš podreta dnevno sobo in naredita vsak večer dvojno posteljo, Nastja in Gaša pa spita vsak na svojem pogradu v zadnjem delu avtodoma.

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Tisti, ki so že dobili nagrado, ne sodelujejo več. Kontakt z osebo, ki bo dodala pravilni odgovor bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so take kot jih imajo trije člani ekipe na fotografiji.

Bolotnoe (7.00) – Aleksandrovka (20.30) – 205 km, skupaj 6149 km.

Treba se je bilo naspati, zato smo štartali šele ob sedmih. Na prvem postanku se je zraven ustavil tuj kombi. Aleš je hitro šel pogledat, kdo so prišleki. Spoznali smo se z dvema Nemcema, možem in ženo, ki gresta skoraj isto pot kot mi, proti Kitajski na Olimpijske igre, le da brez vize za vstop. Vizo bosta poskusila urediti v Mongoliji. Nazaj se bosta vračala po naši prvotno zasnovani poti, južneje preko Irana. Na dan naredita okoli 500 km, tako da imata kar precej časa za turizem. Nad potovanjem sta navdušena. Skupaj smo se še poslikali in si zaželeli srečno pot.

Na naslednjem postanku smo parkirali avtodom med drevesi, končno našli senco, in skuhali kavo. Hilarij je bil zelo hiter, še preden je bila kava kuhana in smo ga šli čakat ven, je že odbrzel mimo, a ga nismo opazili. Čudno se nam je zdelo, ker ga toliko časa ni, zato smo raje po telefonu preverili, kaj se dogaja. Bil je že 10 km naprej. Hitro smo pospravili in odbrzeli za njim, s polnim lončkom kave v rokah :).

Dan je mirno mineval naprej. Rado je občutno boljše volje, nasmejan, vidi se, da se zdravje izboljšuje. Prečkali smo mesto Kemerovo. Kmalu smo začeli spraševati za možna počivališča na poti. Nič vzpodbudnega nismo izvedeli. Bolj ko gremo proti vzhodu, manj jih je. Tudi prometa je manj, kar pa je za Radota zelo vzpodbudno. Ustavili smo se pri neki gostilnici ob cesti, ki je odprta 24 ur. Gaša je z lastnikom hitro navezal stik in v trenutku sta bila zatopljena v debato. Lahko smo prespali na njegovem parkirišču. Medtem je klical Rado, da mu je počila guma. Aleš, Tanja in Nastja so se odpeljali približno 5 km nazaj, da so mu zamenjali kolo. Nazaj pri gostilnici sta Tanja in Nastja izstopili in počakali na Hilarija, k Alešu pa sta prisedla Gaša in lastnik gostilnice. Odpeljal jih je do svojega posestva v bližnji vasi, kjer so dobili iz vodnjaka čisto, pitno vodo, saj ima ta gospod svoje zajetje. Med nalivanjem so se morali boriti z roji komarjev!

Hilarij je hitro prispel do gostilnice, in naju zabaval s svojimi zgodbicami. Za večerjo je pojedel sendvič z zaseko, makarone z golažem in solato – spet se mu je vrnil apetit. Slovenskih testenin nam je zmanjkalo že po prvem tednu, tako da se Hilarij prehranjuje z ruskimi testeninami.

Mi pa smo se pustili postreči v gostilnici: zunaj so pekli ražnjiče, odkrili smo tudi odlične palačinke s sladkim mlekom… Gaša je komaj utegnil kaj pojesti, ker je bil tako zatopljen v debato z lastnikom. Tudi Aleš se je pridružil moški ekipi ob pivu, Nastja in Tanja pa pod tuš in spat…

Lastnik je povedal, da so tam okoli medvedi. Ko je nabiral jagode, je enega srečal. Tudi natakarica je rekla, da ga je videla nekaj dni nazaj hoditi okrog, tako da ni varno puščat smeti zunaj. Komarjev je bilo zvečer nešteto, izvedeli smo, da domačini uporabljajo neko kremo proti komarjem, verjetno kakšen domač zvarek. Naši repelenti nam ne pomagajo v boju, samo še bolj jim dišimo…:)

Ko se takole pogovarjamo z domačini, razumemo nekaj besed in poskušamo sklepati, o čem teče pogovor. Sicer pa nam Gaša sproti prevaja.

Srečanje z Angležema.

Pavza na stolčku v senci avtodoma. “Kar lepo sem že rjav!”

Pokrajina na začetku današnje poti.

Nadaljevanje.

Križišče pred Kemerovim.

Glavna cesta skozi Kemerovo. Zelena Sovjetska avenija.

Okolica se je pričela spreminjati.

Po cesti M53 gori doli naprej.

Prevožena pot.

Zahvala sponzorjema.

ELCOM, d. o. o., Litijska cesta 70,1000 Ljubljana,tel 01 548 00 48, info@elcom.si

I. nagradno vprašanje:

Kako je naslov Hilarijevega projekta kolesarjenja na OI Peking 2008? V slovenščini in angleščini!

Pravila:

Nagrado, T shirt majčko s Hilarijevim logotipom poti, dobi tisti, ki prvi v komentar spodaj napiše pravilni odgovor. Kontakt s to osebo bom vzpostavil preko elektronske pošte in se dogovoril o dimenzijah majčke in ostalih podrobnostih. Majčke so take kot jih imajo trije člani ekipe na fotografiji.

Kargat (6.00) – skozi Novosibirsk – Bolotnoe (23.30) – 314 km, skupno 5994 km.

Zjutraj je Hilarij lažje vstal, počuti se boljše. Verjetno deloma tudi zaradi tega, ker kolesari po manj prometni cesti, naročil nam je tudi, naj se ustavljamo čimdlje od ceste, da se vsaj med pavzo nadiha svežega zraka. A ta dan smo morali skozi mesto Novosibirsk z 1,5 milijona prebivalcev. Mesto nima obvoznice, zato smo se peljali skozi center. Gaša je prevprašal vse ljudi, katere smo srečali na poti proti mestu, kako najhitreje priti skozi. A je še vedno potem na križiščih za vsak slučaj preveril, če gremo prav. V mestu je bilo veliko prometa, Hilarij je spet moral kolesariti po zelo onesnaženi cesti. V centru smo najprej našli banko in si zagotovili še nekaj rubljev, nato še Pizza-hut, kjer smo si privoščili vsak en kos pice, edino Hilarij se ji je odrekel. Proti koncu mesta smo morali narediti postanek malo stran od ceste, da se je Hilarij spet naužil kisika. Porabili smo skoraj 3 ure, da smo prišli čez mesto.

Večkrat se nam je tudi že dogajalo, med drugim tudi danes, da so nas Rusi spraševali za pot. Očitno izgledamo zelo učeni z vsemi zemljevidi in atlasom Rusije.

Ko smo prišli iz mesta, smo začeli spraševati za postojanke. Nismo srečali veliko tovornjakov, zato tudi informacij ni bilo veliko. Našli smo en Kafe ob cesti, kjer bi lahko parkirali, a ob polnoči zaprejo in bi najverjetneje ostali tam sami v temi. Edino plačljivo počivališče, ki zagotavlja varnost, je bilo oddaljeno 60 km od tam. Ura je bila že osem zvečer. Nadaljevali smo pot in spraševali dalje. Vsi so rekli enako. Prišli smo do drugega Kafeja, kjer so živeli Azerbajdžanci, in kjer bi načeloma lahko prespali, a bi bili parkirani ob hiši pri cesti, varnost ne bi bila zagotovljena. Ura je bila že čez deset. Hilarij si še ni čisto opomogel od vnetja pljuč, pa tudi mesto mu je znova postreglo s slabim zrakom, zato je težko kolesaril. Ker se nismo mogli odločiti, ali prespimo tam, ali gremo še 30 km naprej, se je Hilarij odločil namesto nas in odkolesaril naprej. Bilo je še malo svetlo. Vmes so popravljali cesto, tako da je bil odprt le en pas. Po 15 km smo ga počakali in že pristavili vodo za makarone, da bo takoj, ko parkiramo, večerja. Stemnilo se je že, zato je zamenjal specialko za gorca in nam naročil, naj vozimo 20 metrov za njim. Tako bo videl cesto in obenem ga ne bodo ogrožali avtomobili in tovornjaki. Zadnjih 15 km smo vozili počasi za njim in prispeli na postojanko ob pol polnoči. Zvečer se je zelo shladilo, Hilarij je bil premražen na kolesu. A vsaj za komarje je bilo premraz in to noč smo imeli mir pred njimi.

Prihod v Novosibirsk.

Prečkanje reke Ob.

Čez mesto.

Na kile prahu.

Glavni štacjon.

Zadnja ura vožnje ob pomoči avtomobilskih žarometov.

Prevožena pot.

Zahvala za prehrambeni prispevek brez katerega Hilarij in ekipa ne morejo opraviti te poti.

http://www.podravka.hr/kompanija/trzista/slovenija

Čany (5.40) – Kargat (19.30) – 230 km, skupno 5630 km.

Rano zjutraj je za spremembo vstala Nastja, da je lahko Tanja vsaj malo še pospala. Aleš pa že za volanom. Izgubljene urice, če se le da, nadoknadi z dremanjem popoldne.

Sonce nas je že dopoldan močno ogrelo, hkrati pa nas še vedno spremlja veter, ki piha v napačno smer, a vsaj malo ohladi zrak. Ustavljamo na približno 10 km na križiščih, kjer se da zapeljati vsaj malo stran od ceste. Avtodom parkiramo tako, da si naredimo nekaj sence. Zjutraj, ko je sonce nizko in zrak svež, to sploh ni problem. Radotu zaradi izčrpanosti od bolezni ob postankih prija tudi sedenje na stolčku in pitje osvežilnih pijač. Veter ga še dodatno izčrpava in le stežka dosegamo želene kilometre. Omejeni smo tudi z spanjem na varovanih parkiriščih, ki so na 30 do 80 kilometrov. Poskušamo mu najti čim bolj idealne prostore za počitek in ga vzpodbujamo, da poje čimveč hrane. Malica mora biti čim bolj mastna. Pripravljamo mu sendvičke, ki so sestavljeni iz: dveh kosov kruha, debelega namaza zaseke, sira, suhe salame in mesnega narezka. Za kosilo, če je le možno in ne preveč vroče, pripravimo govejo juho s kruhom.

Popoldan smo na postajališču izvlekli ven stopničko na avtodomu in našli na njej en natikač. Le kje je drugi, smo se spraševali? Nastja jih je že 30 km nazaj oprala in dala sušit na stopničko, nato pa smo šli naprej. Pozabila je na svoje japonke… Približno si je zapomnila, kje bi to bilo, in ko se bomo vračali, bomo pregledali, če še kje najdemo drugi par. Glede na to, da Rusi niso ravno vestni pri pobiranju smeti, ga čisto mogoče še najdemo.

Okrog šestih smo se ustavili na počivališču in vprašali za naprej. Naslednji je bil čez 10 km, potem pa šele čez 70 km. Vmes so sicer tudi, a nezavarovana. Naredili smo še 10 km do naslednjega počivališča in zgodaj zaključili. Po še enem vročem dnevu se je zelo prilegla sveža solatka iz paradižnika, paprike in kumaric. K sreči smo v Barabinsku našli dobro založeno trgovino, že cel supermarket! Sicer je težko najti zelenjavo in ostale dobrine. Hilarij je enkrat za spremembo namesto makaronov večerjal jajčka na ocvirkih, ki smo jih uspeli najti v trgovini. Še dobro, da imamo še nekaj stvari s seboj iz Slovenije, tako si lahko ustvarimo pravo domače vzdušje…:)

Zvečer smo poleg obadov, komarjev in debelih muh dobili novo družbo – mušice. Tudi te pikajo. Kar se tiče mrčesa, postaja vedno huje. Avtodom kar težko zapustimo čez dan, sploh če parkiramo v naravi – na postojankah je manj mrčesa. Včasih moramo žrebati, kdo bo nesel ven Hilariju pijačo . Postali smo že pravi profesionalci pri izstopanju in vstopanju v avtodom, mislim, da smo podrli rekord v hitrosti. A Hilarij se ne da, med potjo ga sicer spremlja mrčes, zaščitne obleke pa pravi, da še ne potrebuje.

Cesta iz Čanyja.

Babuški in zgibanka.

Omsk - Novosibirsk.

Začetek lepše ceste proti Novosibirsku.

Sibirija poleti. Komarjev se ne vidi :).

Kargat.

Prevožena pot.

Zahvala sponzorju.

http://www.ogm-bi.si/index_slo.htm

DAVAJ!

Skubica oropali ruski razbojniki

Našega ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija, ki kolesari do Pekinga, je v Rusiji oropala cestna tolpa — Od vsakega iz Hilarijeve ekipe so pobrali tri tisoč rubljev za varno nadaljevanje — Če ne bi plačali, bi jim ruski razbojniki preluknjali gume na kombiju in avtodomu — Hilarij sicer brez težav prekolesari do 350 kilometrov na dan in naj bi do odprtja olimpijskih iger 8. avgusta zanesljivo prispel v Peking, tudi s sodelovanjem Slovenskih novic

Ljubljana, Ufa 11. julija

Tri tisoč rubljev po osebi ali pa pokličem prijatelja s pištolama, ki vam bosta preluknjala gume in avtodom!« S temi besedami je po trkanju po vratih avtodoma, v katerem so spali kolesarski ultramaratonec Radovan Skubic Hilarij in njegova štiričlanska spremljevalna ekipa, pred ruskim mestom Ufa naši ekipi nagnal strah v kosti suhljat in elegantno oblečeni moški.

Varlamova tolpa

Ekipa, ki je premagala že dobro tretjino poti od slovenskega geometrijskega središča nad Vačami do olimpijskega Pekinga, je sprva mislila, da trkajo policisti. Ustrašili so se, da jih bodo kaznovali, ali vsaj od njih zahtevali kakšno darilo, kot je sicer navada ruskih policistov, ko ustavijo vozilo s tujo registracijo. Toda dolgin se je predstavil z imenom Sergej in dejal, da dela za nekega Varlama, gangsterja, ki obvladuje teritorij od Samare do Čaljabinska. Varlam naj bi trgoval z nafto, njegova tolpa pa na cestah ropa tujce in od njih zahteva varščino za mirno vožnjo.

Naša ekipa se je plačilu poskušala izogniti z izgovorom, da imajo pri sebi le bančne kartice in nič gotovine. A Sergej se ni pustil prepričati in zmesti. Slovencem je dal minuto, da mu izročijo gotovino, sicer bo poklical oborožena prijatelja, ki naj bi se zadrževala v bližini. Hilarij in ekipa so že kovali načrt, da bi prižgali motorja avtodoma in kombija in pobegnili, a so presodili drugače. To bi bilo preveč tvegano, saj bi jim lahko izsiljevalci sledili ali pa bi začeli streljati. Na kup so dali vse rublje, ki so jih imeli pri sebi. Bilo jih je 15.000, dovolj za plačilo varščine. »Hilarij jih je 5000 skril, izsiljevalcu pa ponudil 10.000 (približno 300 evrov) in ga prepričal, da več gotovine nimajo pri sebi. Sergej je preštel denar in na listek napisal telefonsko številko tako imenovanega Varlama ter odvrnil, da smo zdaj do Čeljabinska varni. Številke nismo poklicali, še zdaj ne vemo, ali smo naivno nasedli jutranjemu nepovabljenemu gostu ali pa smo jo še poceni odnesli,« nam je sporočila Tanja Hajnrihar in dodala, da so bili po tednu dni vožnje po ruskih cestah naivno prepričani, da se jim ne more nič zgoditi.

Nočna mora

Oropani ob že tako skromnem proračunu, ki ga imajo na voljo na poti do Pekinga, so takoj ob zori nadaljevali pot. Hilarij je zajahal svoje kolo, dogovorili so se, da postanejo pri prvem bifeju ob cesti. Razpoloženje po jutranjem dogodku je bilo turobno tako kot vreme, pokrajino je prekrivala megla. Kava v bifeju ni povrnila vedrine naši ekipi, zato so si v avtodomu skuhali še eno, močnejšo. Pospravili so sendviče. Hilarij je zopet sedel na kolo, spremljevalna ekipa se je ustavila v prvem kraju, da je zamenjala evre v rublje in nakupila najnujnejše, nekaj zelenjave in kruh.

»Gaša Egič, ki Hilarija in ekipo na ruskih stranpoteh še kako rešuje z znanjem ruščine, si je privoščil časnik. Šele v avtodomu je ugotovil, da so mu podtaknili aprilsko številko. Po nakupih smo se odpravili proti Hilariju, ki nikakor nima lahkega dela. Cesta je zelo prometna in ozka. Mimo njega brzijo tovornjaki, največkrat ga tako tesno prehitevajo, da mora zapeljati s ceste. Priznal je, da ga med spanjem tlači mora in da se mu prikazujejo tovornjaki,« je še dodala Tanja.

Hlačke za policista

Pred mestom Ufa je policist ustavil avtodom in kombi. Ni zahteval nobenih dokumentov, vprašal je le za kakšno darilce. Ponudili so mu majčko in prospekte, a s tem ni bil zadovoljen, zahteval je še kolesarske hlačke in jih seveda dobil. Da bi bila tega dne mera res polna, pa je na specialnem kolesu Hilariju počila še guma, šlo je za prvi defekt po približno 3700 prevoženih kilometrih. Pot do izbranega prenočišča je zatem nadaljeval z gorskim kolesom. Ko se je ekipa po večerji vrnila v avtodom, se je zunaj pripravljalo k nevihti, začele so švigati strele, a se nevihta k sreči ni razbesnela. Naslednja dva dneva sta minila brez zapletov. Ekipi se je vrnilo vedro razpoloženje, tudi zaradi Hilarija, ki kolesari kot nor, na dan premaga od 250 do 350 kilometrov. Kot nam je zatrdil tehnični vodja odprave Milan Rejec, ki njegov podvig spremlja iz domačega Kopra, naš ultramaratonec s premagovanjem kilometrov za zdaj nima težav, kar še potrjuje, da je telesno in psihično izjemno pripravljen, tako kot je napovedal ob štartu 11.000 kilometrov dolge poti iz Geossa do Pekinga, kamor bi po načrtu moral prispeti na dan odprtja olimpijskih iger 8. avgusta. Takrat naj bi našemu zastavonoši na olimpijskih igrah izročil slovensko in evropsko zastavo, ki ju pelje s seboj. Da na poti le ne bi bilo še kakšnega Sergeja, ki ima prijatelja Varlama, ta pa pištolo …

Iztok Umer

Slovenske novice, 26.VI.2008.

Hilarij s kolesom v Peking

S slovenskega geometrijskega središča nad Vačami je proti Pekingu danes opoldne odpedaliral tekaški in kolesarski ultramaratonec Radovan Hilarij Skubic — Na dan odprtja olimpijskih iger 8. avgusta bo našemu olimpijskemu zastavonoši izročil slovensko zastavo — Slovenske novice so medijski sponzor projekta Po poti miru in športa

Vače, 25. junija

Točno opoldne se je iz srca Slovenije, slovenskega geometrijskega središča GEOSS nad Vačami, s kolesom odpeljal proti 11.000 kilometrov oddaljenem Pekingu naš kolesarski ultramaratonec Radovan Hilarij Skubic. S seboj bo odnesel slovensko zastavo in zastavo Evropske unije, ki mu ju je izročil predsednik Društva GEOSS Mirko Kaplja. Dragoceni tovor bo 8. avgusta, na dan odprtja 39. poletnih olimpijskih iger, predal našemu olimpijskemu zastavonoši.

Po besedah Kaplje, ki je zastavi Skubicu izročil namesto službeno zadržanega nekdanjega predsednika države Milana Kučana, so se z današnjim štartom kolesarskega ultramaratonca za nas olimpijske igre že začele. Na 40-dnevni poti, na kateri bo 55-letni Zasavec na dan kolesaril od deset do enajst ur in premagal tudi do 300 kilometrov, ga bodo z avtodomom in kombijem spremljali še Nastja Šink, Tanja Hajnrihar, Aleš Petek in Gaša Egič. Iz Kopra bo njegov podvig spremljal in vodil Milan Rejec, tehnični vodja projekta.

Skubic se je za svoj doslej največji podvig odločil pred tremi leti, vseskozi se nanj temeljito pripravlja. »Pred štirimi leti sem iz središča Slovenije ponesel našo zastavo v Bruselj. Takrat je malokdo verjel, da bomo predsedovali Evropski uniji. Danes jo bom ponesel v Peking v upanju na uspehe naših olimpijcev,« je pred štartom izjavil Hilarij Skubic. Svoj projekt je poimenoval Po poti miru in športa, pred dvema mesecema se je naše uredništvo odločilo, da bo medijski sponzor projekta. Tako smo se odločili, ker v Skubica popolnoma zaupamo, podobno pa meni tudi približno 50 drugih sponzorjev, ki so ultrmaratončev podvig podprli z denarnimi prispevki ali opremo.

Ves projekt je pripravljen izjemno varčno, za priprave in pot bodo odšteli več kot 22.000 evrov, od tega kar 12.000 evrov za najem avtodoma.

Omeniti velja, da so Skubic in njegova spremljevalna ekipa kitajsko vizo dobili le dve uri pred današnjim štartom. Zasluga za to gre našemu podjetniku Dragu Lemutu, lastniku podjetja Le tehnika, ki ima poslovalnico tudi na Kitajskem. Lemut je izkoristil dobro poznanstvo s kitajskim veleposlanikom Zhi Zhao Linom, ki je kljub prazniku v Sloveniji skupaj s sodelavci prišel v službo in v pet potnih listov vtisnil žig z vizo.

S prisrčnim pismom je Skubica in njegovo ekipo na pot pospremila ambasadorka za mir sveta Deja Mušič. »Včeraj je Litija postala osmo mesto na svetu, ki se je izreklo za mir doma in po svetu. Zato bodo skupaj z domačini in domačinkami, šolami in vsemi, ki bodo tako čutili, postavili park miru. Blagor narodu, ki ga v svetu zastopa človek, kot ste prav vi, pravi sin slovenskega naroda, vi, dragi Hilarij, ki v svoji duši gojite pogumnega in nesebičnega sočloveka, ki mu ni in mu nikoli ni bilo vseeno, kaj se dogaja z domovino in svetom. Srečno, Hilarij, ponesite naše dobro srce v svet in ga podarite ljudem, vsakemu košček. In ker je naše srce res izjemno veliko, vam ga ne bo zmanjkalo niti za srečno in varno pot domov,« je zapisala Deja Mušič.

Iztok Umer

Delo, 26.VI.2008.

Kolesar Radovan Skubic Hilarij krenil na pot v Peking

Spodnja Slivna – S startom pred rojstno hišo v Mali Kostrevnici v šmarski občini se je včeraj začela 40-dnevna kolesarska odisejada 55-letnega Radovana Skubica Hilarija v Peking. Njegov prvi postanek je bil slabo uro zatem pred pomnikom Geometričnega središča Slovenije (Geoss). Tam ni bilo udeleženca priložnostne proslave, ki mu ne bi stisnil roko, ko se je iz Spodnje Slivne odpravil na dobrih desettisoč kilometrov dolgo pot. Na poti prevaža evropsko in slovensko zastavo, ki ju je kolesarskemu ultramaratoncu v imenu Milana Kučana izročil predsednik Društva Geoss Mirko Kaplja. Kolesar si jo želi še pred začetkom poletnih olimpijskih iger predati našemu športnemu zastavonoši. Hilarija bo pot vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan in spet v Rusijo, nato čez Mongolijo v Peking, tam ga pričakujejo 8. avgusta. Nekdanji ultramaratonec, ki se je zapisal v knjigo slovenskih podvigov, ko je pred leti nosil slovensko zastavo v Bruselj in nato še na olimpijske igre v Atene, je moral zaradi poškodbe kolena tekaške copate zamenjati za vrtenje pedal. Kot je povedal za Delo, je fizično in psihično dobro pripravljen na ekstremni napor, saj mu vremenske razmere po ruski stepi gotovo ne bodo prizanašale. V zadnjih letih je vsako leto prevozil najmanj 28.000 kilometrov. Zdaj bo na kolesu presedel od deset do dvanajst ur na dan in predvideva, da bo prevozil v tem času dobrih 260 kilometrov. B. R.

Omsk (5.45) – Čany (20.30) – 255 km, skupno 5400 km.

Jutro se je začelo oblačno, a se je kmalu pokazalo sonce. Zaradi vetra je vročina danes znosnejša, a Radota ovira pri vožnji, saj mu piha v prsa.

Od Omskega naprej smo se spet znašli na ravnini, kjer ni nikjer ničesar, edino kakšno križišče s cestama, ki vodita v prazno naprej po kolovozni poti, verjetno do majhnih vasic. Sence ni nikjer.

Brezovi gozdički stojijo stran od ceste, obkroženi z visokim rastjem in močvirnatimi travniki.

Ko smo dopoldan čakali na Radota, sta se mimo pripeljala Angleža, ki smo ju srečali že prejšnji dan. Ustavila sta se in tokrat smo imeli več časa za debato. Potem se je pripeljal tudi Rado. Navdušena sta ga sprejela in se slikala z njim. A hitro smo nadaljevali pot, saj se kilometri ne prevozijo sami.

Rado se ne počuti dobro. Po 140 km smo imeli pavzo, da se je lahko malo naspal in spočil. A sence seveda ni bilo in je moral spati v vročem avtodomu. Zaradi zgodnjega vstajanja je tudi nama (Alešu in Tanji) prav prišel počitek. Rado je takoj, ko se je prebudil, odkolesaril naprej. Zbudila sem se tudi jaz in ko sem prišla ven, Nastje in Gaše ni bilo nikjer. Zunaj je bilo treba še vse pospraviti in hitro sem se lotila dela. In potem sem našla listek, da sta šla do bencinske črpalke na sladoled. Odleglo mi je, saj je bilo res čudno, kam sta izginila. Verjemi kdor hoče :).

Nato smo nadaljevali pot in iskali vodo, kruh, a je težko kaj najti, če ni nikjer nič. Vodo nam je uspelo najti v vasi, živeli pa bomo od makaronov, ki jih k sreči še imamo na zalogi.

Popoldan je Gaša začel spraševat tovornjakarje za počivališča v naši smeri. Bili naj bi čez 30, 50 in 70 km. A ko smo prišli do prvega, je bil prazen, nobene ograje. Ker ne bi bilo varno, smo se odpravili naprej, čeprav je Rado le še stežka kolesaril. Med potjo smo se ustavljali na 10 km.

Rado je porabil zadnje atome moči, da smo prišli do naslednjega počivališča, kjer je bil tudi hotel in pa seveda varovano območje. Pojedli smo nekaj pašte z Podravkinim golažem, s Tanjo pa sva si privoščili še sladoled. Dokler se ni stemnilo in so začeli svojo nočno izmeno komarji, smo še posedeli zunaj in debatirali. Rado pa je medtem že nažagal kup drv …

Kažipoti nam ne grejo najbolj v račun. Rusi imajo pri njihovem postavljanju očitno neko smešno logiko. Peljemo se po cesti mimo table ‘NOVOSIBIRSK 447 km’. O, dobro smo napredovali, si mislimo. A ne mine dolgo, čez ca. 20 km, ko nas pozdravi tabla ‘NOVOSIBIRSK 517km’… Hm, smo mislili, da se mu približujemo, ne pa oddaljujemo :). In tako so celo pot postavljeni smerokazi, tudi za črpalke in počivališča. V Čanyu je bila na enem odseku križišča tabla za 400 km do Novosibirska, na desnem odseku pa 500 km. Še dobro, da smo od avtodoma, kjer smo spali, imeli pogled na tisto bolj vzpodbudnejšo. V Rusiji, pri teh ogromnih razdaljah, mogoče velja 100 km gor al pa dol …

Spominska z Angležema.

Hilarij šiba po središču Sibirije.

Jezero v bližini Čanyja.

Še dolga je pot na vzhod.

Prevožena pot.

Dosedaj prevožena pot.

Zahvala sponzorju.

Kinox s.p., Kunc Iztok, Vače

Abatskoe (5.20) – Omsk (20.30) – 274 km, skupno 5145 km.

93 m N54 53.143 E73 15.840

Včeraj zvečer smo s tovornjakarji spili malo preveč sponzorskega vina in se razgovorili do poznih ur, zato je bilo vstajanje malo težje. Spet pripeka in vročina je neznosna. Na žalost je ob cesti malo dreves, pod katerimi bi lahko iskali senco, tako da je v avtu, ki ugasnjen stoji ob cesti, še toliko bolj vroče. Varčujemo tudi s klimo, saj porabi veliko goriva. Radotu smo zaradi vročine dali mrzle mokre brisače, ki si jih je položil na noge. Ceste so ”katastrofa”, bi rekel Rado. Tudi zelo slabo se počuti, a volje mu ne manjka. Gorca in specialko pogosto menjamo, tako da že sploh več ne vemo kolikokrat smo se ustavili. Med menjavo prileti v avtodom ogromno obadov. Punci kričita, skupaj pa jih čim hitreje poizkušamo spraviti iz avta. Pri tem so nam v veliko pomoč razni letaki, prospekti, časopis, krpe… Med potjo smo videli tudi prevrnjen tovornjak, ki je zdrvel s ceste. Tu tovornjakarji nimajo kartografa in vozijo neprekinjeno po 16 ur. Včeraj so nam razlagali, da 5000 km naredijo v petih do šestih dneh. Na cesti divjajo in prehitevajo in ni čudno, da večkrat pride do nesreče. Ob živce spravljajo tudi Radota, saj mu trobijo za ritjo in ga izrivajo iz ceste.

Srečali smo tudi Rusa, ki že od aprila kolesari po Rusiji in sicer iz Vladivostoka do St. Petersburga. Srečal je že več kolesarjev in med drugim tudi Hrvata. Malo smo pokramljali, izmenjali izkušnje, vendar smo se morali hitro posloviti, saj se nam je mudilo za Radotom.

Popoldan smo se ustavili pri trgovini in opazili tam parkiran džip z nalepkami Mongolia. Hitro smo se pozanimali kdo je lastnik. Bila sta dva Angleža, ki gresta v Mongolijo z avtom, kjer ga bosta podarila v dobrodelne namene. Domov se bosta nato odpravila z vlakom. Prejšnjo nedeljo sta štartala, do cilja v Mongoliji pa imata še dva tedna. Obljubila sta, da nam bosta pomahala iz vlaka na poti nazaj.

Skozi mesto Omsk nismo šli, raje smo se ga izognili po obvoznici, katero so nam svetovali domačini. Omsk je milijonsko mesto, verjetno bi bilo zanimivo iti skozi, a je bila že pred obvoznico precejšnja gužva. V mestu je veliko težke industrije, zrak je zelo onesnažen. Hiške, ki stojijo na obrobju mesta, spominjajo na angleški tip arhitekture. Tudi avtomobilov, ki imajo volan na desni strani, je veliko. Ljudje so oblečeni bolj po mestno. Ob cesti so prodajali melone in lubenice. Na več krajih po Rusiji smo že videli razne stvari, ki jih nabirajo in prodajajo vaščani, kot so gobe, borovnice, jagode, posušene ribe, med…

Hitro smo prišli spet na glavno cesto M51 proti mestu Novosibirsk, do katerega imamo več kot 600 km. Na prvem počivališču smo se ustavili, saj se Rado te dni ne počuti najbolje. Že nekaj dni nas namreč spremlja neznosna vročina, roji muh, obadov in komarjev…senco pa je zelo težko najti, oziroma skoraj nemogoče.

Postojanka je stala ob železniški progi. Bila je zelo zaprašena, saj je bila namesto asfalta mivka.

V bifejčku smo pustili nekaj naših letakov. Ni bilo dolgo, ko so tovornjakarji in prodajalka prišli po Radotov avtogram.

Postojanka za nočni počitek na parkirišču kamionov.

Skozi take kraje vozijo. Tundra, močvirja, jezera, lene vode, … Ni čudno, da je toliko komarjev.

Prevožena pot.

Zahvala za sponzorski prispevek.

Borzno posredniška hiša Certius.

Makušino (5.25) – Abatskoe (19.30) – 260 km, skupno 4811 km.

Že zjutraj se je po nekaj kilometrih začela čudna cesta, asfaltirana, a že tako uničena, da je bila polna hribov in dolinic, ter ogromnih lukenj, ki so zbudile tudi Nastjo in Gašata. Že včeraj so nam tovornjakarji povedali, da tu šele gradijo novo cesto. A mi smo kljub temu izbrali to cesto, da se po najkrajši možni poti izognemo Kazahstanu. Po nekaj kilometrih se je spet začela lepa cesta, ki ni trajala dolgo. Kmalu smo prišli do konca. Tam pa še več kilometrov stare ceste. Če bi se temu lahko reklo cesta. Mogoče kolovozna pot, pa še te so ponavadi lepše in ne tresejo toliko.

Ob vsem tem pa nas že nekaj dni spremljajo grozne muhe – obadi, ki jih je vsak dan več. Danes smo med menjavo koles ob cesti parkirali v roju teh žužkov, ki so veliki kot majski hrošči in veliko bolj nadležni. Zelo jim je všeč naš avtodom. Mogoče imamo v avtu matico, da nas povsod obletavajo. Iz avtodoma sploh ni možno iti ven, tako da se zadržujemo bolj notri, vrata in okna pa odpiramo v nujnih primerih (ko pride Rado). Tudi on ni prikrajšan za družbo obadov. Celo pot ga obletavajo na kolesu. A obstajajo tri vrste teh žužkov – veliki, ki ne pikajo, manjši, ki pikajo in pisani, ki spet pikajo.

Smo že v sibirski ravnini, sonce neznosno pripeka. Vse, kar si želimo danes, je hladna klima ter čimveč vode. Jemo ne prav veliko, Rado še najmanj!

Hja, že včeraj zvečer pa so pošle glavne količine vode v rezervoarju. Vode po vaseh sploh ni, nam povedo domačini. Šele v tretji vasi nam uspe izvohati cev za vodo. Ni ravno prozorna, no, prav rjavkasta je. Ampak nimamo izbire .

Po dolgem času bencinski servis, kjer nakupimo nekaj plastenk pitne vode. Vročina je že nevzdržna, očitno jo tudi vreme samo ne zdrži več. Na obzorju se zarišejo črni oblaki. Ujame nas kratka nevihta, ki prav paše. Shladilo se sicer ni, je pa za 10 minut odgnalo nadležen mrčes. Rado slabe pol ure vedri z nami v avtodomu, a hitro se mu mudi naprej. Prav nič lenobe ni v njem.

Popoldan imamo končno čas pomiti posodo, muh okoli avtodoma ni na spregled. A šment, ko se z Nastjo lotiva pomivati, jih je vsako minuto več okoli naju. Še pomivanje posode je nemogoče v takih razmerah.

Sicer pa je Aleš izračunal, da smo danes na polovici poti po zračni razdalji - 3800 km – med Ljubljano in Pekingom.

Pod večer prispemo v mestece Abatskoe. Sprašujemo za nadaljna možna postajališča – postojanke, a je najbližje šele čez 70 km. Čeprav bi Rado še prekolesaril kak kilometer, ura je bila namreč še zgodnja (okoli sedmih), nam ni ostalo drugega, kot da prenočimo na postojanki v tem mestu. Izkoristili smo svetle večerne ure (teme ni pred polnočjo) za različna opravila. Fantje so rihtali kolesa, s Tanjo sva skuhale večerjico in naredile manjšo čistilno generalko v avtodomu. Vsak dan znova prinesemo notri veliko mivke, zemlje, tudi blata…

Ko je Rado povečerjal in šel pod tuš, smo mi odšli v bližnjo gostilnico. Jedli smo njami palačinke s sladkim mlekom, torteline in žemljice. Rado zvečer v trenutku zasmrči, mi pa radi posedimo zunaj pred avtodomom v camp stolčkih. Če nas le ne motijo preveč komarji, je to en lepših delov dneva. To noč sta se nam pridružila dva tovornjakarja veseljaka. Govorila sta tako naglas, da smo se bali, da bosta zbudila Radota. Povedala sta, da so ceste naprej od Krasnojarskega tako slabe, da oni tam ne vozijo in nam zaželela veliko sreče. Na koncu smo se po bratsko objeli in zaželeli lahko noč.

Avtodom ga vsake toliko časa počaka. Tu za večerjo.

Komarji!

Fotke so iz http://www.mark-ju.net/

Cerkev Petra in Pavla v Abatskoe.

Ovinek okoli in nad Kazahstanom.

Zahvala sponzorju za prispevek in pomoč pri pridobivanju viz za Kitajsko in urejanje ostalih zadev na Kitajskem.

Proizvodnja in komerciala Le Tehnike v Sloveniji.

Proizvodnja in komerciala Le Tehnike na Kitajskem.

branega slovenskega dnevnika. Samo tako, da gre kaj v “ramengo”, “maloro”, ali “pm”

Prva stran in ….

… celotna tretja stran!

Če hočeš prečitati pa klikni ta stavek!

Med Čeljabinskim in Kurganom (5.00) – Makušino (22.20) – 345 km, skupno 4611 km.

150 m N55 13.447 E67 15.440

Komarjev je bilo zjutraj še več, očitno so vsi zavohali svežo kri. Ko se je Rado odpravil zunaj na WC so ga celega popikali. Iz grmovja je bilo slišati nekaj težkih besed. Vročina se zdi vsak dan hujša. Sonce brez milosti pripeka. Na levi in desni so travniki, polja, močvirja, drevesa, ter posušeni brezovi gozdički brez listja. Rado danes dobro napreduje. Do pol štirih popoldne je prevozil že 215 km! Dopoldne smo izkoristili za pranje perila. Močan veter ga je hitro posušil. Med kosilom, juhico v vročini, smo oprali še kolesarske drese. Na gorcu, ki je bil postavljen na soncu, je počila guma. Aleš jo je hitro zamenjal in kolo je bilo spet na red.

Približujemo se mestu Kurgan. Gaša ima nalogo, da poizveduje, kje na poti so postajališča za spanje, kakšne so ceste, ter vse možne variante, kako bi najhitreje prišli okoli Kazahstana. Prvotno je bila pot zastavljena čez del Kazahstana, kjer gre glavna cesta naprej do Omska. Tik pred odhodom pa smo se odločili, da ga ne bomo prečkali. Prvič zato, ker bi vize spet stale in bi jih bilo potrebno iti iskat v Zagreb, drugič pa, ker nam bi prečkanje mej vzelo preveč časa in živcev.

Izvedeli smo, da sta na naši poti dva počivališča, eden oddaljen 30km, drugi pa 90km. Ker je bila ura še zgodnja, Rado pa še ni bil utrujen, smo se odločili, da gremo kar na dolgo varianto. Cesta je bila znosna, Rado je uporabljal kar specialko. Prišli smo pred vas Makušino, kjer je bilo majhno in zelo neobljudeno počivališče. Malo smo razmišljali, kaj storiti in se odločili, da se odpeljemo do vasi pogledat, kako pa je tam. Našli smo hotel, no ja, lahko bi se tako reklo. Zapeljali smo skozi vrata, notri je bilo parkiranih par avtomobilov, bila naj bi tudi gostilnica, ki bi jo odprli samo za nas, in pa seveda wc na štrbunk. (Tu imamo srečo, če ga sploh najdemo na kakšni bencinski črpalki ali v gostilni.) Vrata so bila ponoči zaprta, lastnik je bil zelo prijazen. Povedal je, da sta pri njem prespala tudi tista dva hrvata, ki potujeta s kolesom v Peking. Vas je ležala tik poleg železnice, a smo kljub hrupu in lajanju kužkov hitro zaspali.

Rado je bil čez dan spet malo slabe volje, saj sta ga na cedilu pustila še dva sponzorja. Zanimivo za kaj vse imajo podjetja in ustanove denar, za uresničitev sanj malega človeka in promocijo Slovenije, Evrope po svetu pa le stežka najdejo kanček vzpodbude. Tudi mi se vedno bolj zavedamo kako pomemben in velik projekt je to. Na poti promoviramo našo državo in sponzorje in s tem pomagamo k večji prepoznavnosti. Ljudje na poti spoštujejo ta projekt, hkrati pa v sebi odkrivajo, da je človek sposoben velikih dejanj in da so vsake sanje, če se res trudimo, uresničljive. To Rado dokazuje s tem projektom in mi mu pomagamo po vseh svojih močeh. Zato se spet zahvaljujemo vsem ”botrom” tega projekta in upamo da bodo tudi drugi spoznali kako velik in pomemben projekt je to.

Na poti moraš biti vedno urejen.

Tkolele zgleda ta lepa cesta in reševalni pas peska ob straneh.

Današnja pot.

Zahvala za prispevek in sponzorstvo na poti. Bazeni - Wellness

http://www.remax.si/

Naprej od mesta Sim (5.10) – med Cheljabinskim in Kurganom (20.15) – 274 km, skupno 4266 km.

Spet sta prva vstala Hilarij in Aleš ter štartala že zgodaj. Ostali smo še malo pospali, a nas je vrgla pokonci makedamska cesta, Nastjo je skoraj odneslo čez ograjo.

Dopoldan smo prevozili še nekaj hribov in dolin po ozki luknjasti cesti, popoldan pa se je končno pokazala ravnina in lepa, malo širša cesta, ponekod tudi dvopasovnica, kjer Hilarij lahko kolesari s specialko.

Danes je poseben dan. Prestopili smo iz Evrope v Azijo! Na to nas je po poti opozoril velik znak, na katerem je na eni strani pisalo Azija, na drugi Evropa. Ural je izbran za mejo, ki ločuje ti dve celini. Pokofetkali smo še v Evropi, posodo pa pomili v Aziji. Brez fotografiranja ni šlo.

Že zjutraj se je pokazal lep dan, brez oblačka, in res je danes zelo vroče. Še juhe si ne upamo skuhati, da se ne bi skuhali še mi.

Približali smo se milijonskemu mestu Čeljabinsk. Smo v dvomih, ali naj se peljemo čez mesto ali po obvoznici. Po mestu je najverjetneje ogromna gužva, obvoznica pa je dolga več kot 50 km! Domačini so nam svetovali slednjo, ki naj bi bila veliko priročnejša in hitrejša varianta. Le Rado glede tega ni najbolj navdušen, saj se mu zdi obvoznica predolga. Toda mesto je tudi veliko in bi tudi morali prevoziti kar nekaj km. Ves čas skimava z glavo. A kar je, je. Obračati bi bilo nesmiselno.

Mi se po poti ustavimo še v trgovini, ter pri štirni za vodo. Vsak dan napolnimo cel rezervoar, da se lahko stuširamo, pomijemo posodo, operemo cunje..Medtem ko sta Gaša in Tanja nakupovala, sem jih jaz čakala zunaj. Pridružil se mi je domačin in ponujal pivo, komaj sem ga kaj razumela. Nato je začel odpirati vrečko posušenih rib. Joj, samo slanih rib ne že spet. Ni mi ostalo drugega, kot da sem iz vljudnosti pojedla košček. Rusi imajo navado, da vedno ob pivu grizljajo močno soljene posušene ribe.

Po obvoznici smo se pripeljali do M51, ceste, ki vodi naprej do Kurgana. To je naša naslednja destinacija, oddaljena 256 km. Na prvem postajališču smo vprašali za naslednjega, ki je bil oddaljen 30 km. Ko smo prišli do tja, je bila ura že čez osem in ker nismo bili gotovi glede naslednjega postajališča, smo prespali kar tam. Dovolili so nam, da smo parkirali čisto zadaj, stran od ceste in hrupa. Že celo pot so nas povsod, kjer smo se ustavili, obkolili veliki rumenkasti obadi. A tam je bila še večja katastrofa. Samo malo si odprl okno in že so prileteli notri. Aleš je s pipsom prešprical vrata, a ni veliko pomagalo. Očitno so odporni že na vse. Pod večer so brenceljni šli spat in nas nehali preganjat, a takrat so na plano prišli komarji. Nikoli ni miru.

Na tem počivališču je bila zraven spet gostilna, kjer so imeli v zgornjem nadstropju udobne fotelje v zlati barvi in velik ekran z videospoti. Ko so nam postregli še večerjo, je bilo idealno. Počutili smo se kot doma…. Hilarij je seveda raje večerjal testenine z golažem, a se nam je potem vseeno pridružil na enem pivu.

Zaspali smo kar hitro, vožnja še nas utrudi, kaj šele Radota.

Kako jim je to ratalo? Ekipa v luftu, Hilarij prizemljen, kar tudi mora biti. Posneto na geografski meji med Evropo in Azijo.

Sami si lahko naložite Google Earth in spremljate pot. Klikni!

Prevožena pot.

Zahvala sponzorju.

Naprej od Ufe (7.30) – naprej od mesta Sim (20.15) – 208 km, skupaj 3992km

Dež nam je omogočil dolgo spanje, celo do pol osmih. Odlično smo se naspali na varnem počivališču. Tudi Rado je dobro spal in se pripravil na današnje hribovite podvige, saj se cesta spet ves čas spušča in dviga. Za kolesarjenje je danes najbolj primerno gorsko kolo.

Prestopili smo v nov časovni pas, torej smo sedaj že 4 ure naprej od slovenskega časa. Gorovje Ural nam je postreglo z veliko klanci in spusti. Po dolgem času smo spet videli malo višje gore. Pokrajina je večinoma pokrita z gozdom, vasi so le redke. Ko smo iskali vodo izven glavne ceste smo naleteli na idilično vasico. Razprostrta je bila po dolini, ter višje v gore, kjer so bile tovarne. Kasneje so nam razložili, da kopljejo železovo rudo. Pogled je bil kot na Logarsko dolino, le da so na vznožju gora stale ogromne tovarne z visokimi dimniki, dim pa se je valil v sosednjo dolino (vsaj to).

Dan je sicer zelo zaspan, vsi smo bolj leni, verjetno zaradi pritiska. Le Aleš rad sem ter tja stopi na plin in prehiti kakšnega tovornjakarja. Lahko bi rekli, da je začel voziti kot pravi ruski voznik.

Zvečer smo na počivališču povprašali tovornjakarje za naprej, kdaj so postajališča, a je bil ravno tisti zadnji, potem pa 50 km nič. Ura je bila že čez osem, zato se je Rado odločil zaključit dan in naslednji dan začeti bolj zgodaj. Na izbiro smo imeli dva (sedaj zaradi neljubega dogodka spimo le v varovanih parkiriščih za tovornjake), izbrali smo tistega, ki je bil bolj oddaljen od ceste. Parkirali smo zraven ciganov in kaj hitro se je Gaša zapletel v pogovor. Ko smo jim predstavili naš projekt in razdelili prospekte, je starešina (Miša) povabil Gašo naj prisede. Bili so zelo zgovorni in prijazni. Pojedli smo večerjo (makarone z ragujem :)) in posedeli ob mizi. Pridružil se nam je še Miša, rokoval se je z nami in bil posebej vesel Radota. Nazdravili smo s slovenskim vinom, ki mu je šlo zelo v tek. Prinesel je posušeno ribo in vsi smo jo morali poizkusiti. Pripovedoval nam je o njihovem načinu življenja. Po Rusiji prodajajo preproge, ki jih kupijo v Moskvi in prodajajo drugje. Skoraj celo leto so na poti, denar pošiljajo ostali družini. Prej so trgovali s konji, zdaj so v modi preproge – največ prodajo, ko so pokojnine. Poročajo se pri 12 do 15 letih. Za naslednje olimpijske igre v Rusiji so si že rezervirali prostor za prodajo.

Na koncu smo si zamenjali še CD z glasbo. Mi smo dobili njihove domače, oni pa naše.

Hitro smo pospali, saj bo treba jutri zaradi zamujenega že zgodaj vstati.

Sredi Urala.

Hilarij dobro napreduje.

Prevožena pot.

Zahvala sponzorju.

Prispevek na POP TV 24ur.

Novica na radio Kum.

Novica na E-revir.

Novica na strani ŠKTD Šalara.

Debata na Bicikel.com forumu.

Januarja na POP TV 24ur.

Debata v Slavkovem forumu Športni kotiček.

Debata na Gorskokolesarski Tabli.

Objava na spletni strani Pustolovec rajd.

Objava na spletni strani e-vreme.

Objava na spletni strani Čmrlji.

Objava na spletni strani Drugi svet.

Še ena objava na Drugem svetu.

Objava na Zabavno.eu.

Objava na Preberi.si.

Vse objave na Blogorola.com.

Vse fotografije na Gallery Mtb.si.

Objava na Remaxo bazeni strani.

Debata na forumu Prijatelji kolesarstva.

Objava na blogu Utrinki.

Objava na blogu Aleša Petka.

Objava v časopisu Delo.

Objava portreta v Večerovem 7D.

Objava na blogu Aleševa stranica.

Zanimiv odgovor Jureta Robiča.

Redne povezave na Blogos.

Objava zgibanke na FK Hrastnik.

Na strani STA je precej plačljivih novic o Hilariju.

Več objav v Slovenskih novicah.

Več objav na Valu 202.

Več objav na Radio Slovenija prvi program.

Objava na TV Slovenija prvi program.

…

Na poti do mesta Ufa (4.45) – mimo Ufe (21.45) – 274 km, skupaj 3784km

Zvečer se je močno bliskalo, a šele okoli štirih ponoči so se nad nami zgrnili temni oblaki, vendar ne v obliki nevihte. Zbudilo nas je močno trkanje. Zunaj se je že danilo. Pogledamo ven, upamo da ni policija, okoli avtodoma je hodil visok suhljat moški, lepo oblečen. Odpremo vrata. Rado takoj stopi ven, obleče se tudi Gaša, pomagat gre še Aleš. Predstavi se, ime mu je Sergej in pravi, da dela za nekega Varlama, gangsterja, ki ima svoj teritorij od Samare do Čeljabinska. Trgujejo z nafto, ropajo turiste in pobirajo kavcijo za varno pot. Iz tega denarja plačujejo varščino za svoje ljudi v zaporu in imajo za podkupnine. Vprašal je koliko nas je in povedal ceno – 3000 rubljev na glavo. Če ne plačamo, bo poklical svoja dva kolega s pištolami, ki čakata blizu, ter nam bodo prestrelili gume in avtodom. Gaša raje ni vprašal, kaj bi se zgodilo z nami. Takrat nam je bilo žal, da ni na vrata trkala policija. Nobena razlaga in barantanje nista prišla v poštev, povedali smo, da smo brez denarja, da imamo samo kartice. A nič ni pomagalo. Na koncu nam je dal minuto časa, da se odločimo ali plačamo ali ne. Rado je prišel v avtodom, kjer sva z Nastjo živčno čakale, kaj bo. Pripravljen je bil bojni načrt za pobeg. Prešteli smo rublje in ugotovili, da jih imamo komaj 15 tisoč. Rado mu je nesel 10 tisoč v drobižu in rekel, da je to vse, kar imamo. Moški je preštel denar, nam na list papirja napisal Valramovo telefonsko številko za garancijo, da smo do Čeljabinska varni, in odšel. Kaznovani smo bili za napačno parkiranje.

V Rusiji smo se počutili že predobro, bili smo preveč naivni in smo mislili da se nam nič ne more zgoditi. Mogoče je ta moški pač poskusil srečo, kolikor bo dobil, bo dobil, ali pa je bil res to, za kar se je izdajal. Tiste telefonske še nismo poklicali.

Vsi pretreseni od nočnega dogajanja smo takoj nadaljevali pot. Bili smo bolj tiho in vsak je bil zatopljen v svoje misli. Ustavili smo se na kavi v bifeju na poti, pridružil se nam je tudi Rado. Vidi se, da zaradi dogodka ni dobro razpoložen. Vreme je megleno in sivo, primerno vzdušju. Vendar počasi posije sonce in med nas vnese nekaj vedrine. Ena kava ni bila dovolj in kmalu si skuhamo eno po turško. Pomalicamo sendviče. Ker smo ostali skoraj brez rubljev, se zapeljemo v bližnji kraj, kjer še ujamemo banko, da nam zamenjajo nekaj evrov (prišli nam bi prav dodatni sponzorji). Opravimo tudi obvezne nakupe, nekaj zelenjave in kruh. Hja, Gaša pa se je zafrknil pri časopisu, v avtodomu je ugotovil, da je kupil aprilsko številko.

Nato hitimo naprej, da ujamemo Radota. Nima lahkega dela, kajti cesta je zelo prometna, ponekod zelo ozka. Večino prometa predstavljajo nori tovornjakarji, ki brzijo mimo njega ter ga večkrat celo spravijo s ceste. Danes nam je zaupal, da ga tudi v sanjah preganjajo tovornjaki.

Vročina je vedno hujša. Ob postankih, ko klima ne deluje, v avtodomu postane zelo vroče. Ko se skuha še juhica, je že skoraj neznosno. Če odpremo vrata, je še bolj vroče, pa še muh potem kar mrgoli. Edino klima v avtodomu nas danes rešuje.

Že cel dan je ob cesti veliko delavcev, ki čistijo okolico - pobirajo smeti in kosijo travo. Danes jih vidimo prvič. Koši za smeti so tukaj prava redkost. Stranski dovozi, travniki, grmovje so prava smetišča in wc-ji. Glede wc-jev, ponavadi so na bencinskih črpalkah, na štrbunk, zelo smrdeči.

Pred mestom Ufa nas je ustavil policaj. Dokumentov sploh ni zahteval, želel je kakšno darilce. Dali smo mu majčko in prospekte, a je hotel še hlačke…le kaj naj si mislimo… Šli smo že mimo Ufe in povprašali za prenočišča. V naši smeri sta dva, oddaljena 7 km. Odpeljali smo se v izvidnico. Prvo postajališče je bilo zelo veliko, tam je bil tudi supermarket in kar nekaj izbire glede hrane v raznih gostilnah. Šli smo pogledat še drugega 7 km naprej, a je bil zelo majhen in skoraj prazen. Nato nas je poklical Rado, in povedal, da se mu je zgodil prvi gumi-defekt na specialki, hitro smo šli nazaj. Dali smo mu gorca in šli naprej do prve postojanke. Parkirali smo na začetku, saj naj bi tudi zjutraj kmalu šli naprej. Razvrstijo te glede na čas odhoda. Nato smo šli v trgovino po vodo in večerjat. Zaradi velike izbire se najprej nismo mogli odločiti, imeli so evropsko in azerbajdžansko gostilno, ter veliko žarov kjer so pekli ražnjiče. Šli smo v gostilno, kjer so imeli vse na izbiro, ter jedli ražnjiče, piščanca in torteline. Večerja je spet popestrila vsakdanji meni. Rado pa je vztrajal pri testeninah in golažu.

Ko smo se vrnili v avtodom je notri nekaj zelo čudno smrdelo. Pogledamo zakaj in ugotovimo, da sta Nastja in Aleš nekje zunaj stopila dobesedno v »drek«. Umazana je bila tudi že preproga, zato smo jo na hitro očistili ter prezračili avtodom, da smo lahko šli spat. Približevala se je tudi nevihta, bliskalo se je in grmelo, ampak smo takoj zaspali od napornega dneva.

Proti Ufi.

Nova kolesarska steza.

Prevožena pot v tem dnevu.

Zahvala sponzorju.

Pred Samaro (5.15) – proti Ufi (21.30) – 275 km, skupaj 3510km.

Zvečer so nam družbo delale samo žabe, čeprav se nama je z Nastjo zdelo, da nekdo hodi po strehi. A od utrujenosti smo vsi kmalu zaspali. Ponoči je Hilarija in Gašo prebudil mimovozeč avto, hitro sta šla pregledat, če je kdo v bližini, a ni bilo nikogar.

Vstali smo že zgodaj, ob petih, in kmalu štartali. Hitro smo prispeli v mesto Toljatti in ustavili pri hidroelektrarni na Volgi, da počakamo Radota. Dolgo ga ni bilo, vmes smo še malo slikali, nato smo ga raje poklicali kje hodi. Bil je že skoraj izven mesta. Spregledal je avtodom, mi pa njega. Cesta je bila zelo prometna in ozka in ni imel časa gledati okrog. A v mestu ni bilo nobenih ovinkov, samo naravnost skozi je bilo treba in že smo se znašli na obvoznici, kjer smo dohiteli Radota. Sledila je malica in kava, nato pa gas naprej. Cesta je v redu, večinoma se da s specialko, ampak smo že nekajkrat menjali.

Popoldan je bila cesta spet preozka za specialko, čeprav lepo asfaltirana. Rado se raje vozi z gorcem, da se lahko umakne zraven na pesek, do sedaj so ga že trikrat zrinili s ceste. Od Samare do Ufe ni bilo ob cesti nič, nekaj vasi se najde, a stran iz glavne ceste. Vsake toliko časa pa so počivališča.

Vreme je danes večinoma sončno in malo oblačno, tudi veter piha, tako da je prijetno sveže.

Danes je Rado za kosilo jedel sendviče z zadnjimi kosi kruha. Kje dobiti svežega? Težko, celo popoldne oprezamo za trgovinicami, po rusko magazini. Ob cesti so samo postajališča, predvsem za tovornjakarje. Na zemljevidu še nekaj 10 kilometrov ni videti nobenega mesta ali večjega kraja. Nakar končno zagledamo smerokaz za magazin v bližnji vasi. Od glavne ceste je oddaljena 2 km. Imamo srečo in takoj najdemo štirno za vodo. Vas je precej idilična, hiške so v slabem stanju, a zelo lepo poslikane. Na klopcah pred ograjami posedajo babuške, niti se ne dajo preveč motiti prišlekom. Je pa bolj nadležen neki ata, ki izza ovinka na motorju – triciklu, pribrzi mimo z dvema babuškama zadaj. Ustavi in se nam pridruži. Najprej je z njim zaposlen Gaša, nato ogovarja tudi Aleša. Ni ravno trezen, bi lahko rekli. Izvemo, da v tej vasi živijo Tatari, po veri pa so muslimani. Nekaj ne gre skupaj z vinjenim očakom… Ni dolgo in smo obkroženi tudi z vaškimi otroci na kolesih. Njihova preprostost in igrivost nas vse spravi v še boljšo voljo. Zelo so veseli majhnih darilc, obeskov ter letakov. Gaša pospremijo dol po vasi, od kjer se vrnejo s petimi štrucami kruha. Pijani ata je še vedno pri nas, čeprav ga babuški, čakajoč na motorju, priganjata, naj vendar že grejo naprej. Spokojna vas ter prijazni prebivalci so nam vsem zelo polepšali dan. Ni je lepše spremembe od zaprašenih prometnih cest.

Naslednji postanek ni bil toliko prijeten. Ko je Tanja iz prtljažnika hotela vzeti nove zaloge golažev in ragujev, je ugotovila, da je vino zalilo dno. S sabo imamo nekaj vina, ki je pakiran v vrečkah s pipcami. Ena pipca se je očitno po nesreči malce odprla. Hitro smo se lotili čiščenja.

Medtem je prikolesaril Rado. Naša ravna cesta se danes ves čas spušča in dviga, 2.000 metrov smo imeli samo vzponov. Pravi, da bo od tega dobil še morsko bolezen.

Proti večeru smo začeli iskati primerno prenočišče. Našli smo ga malo stran od glavne ceste na utrjenem kolovozu, saj smo videli temne oblake na obzorju…

Veselje ob pridobljenem kruhu.

Prevožena pot:

Zahvala za pomoč in sodelovanje.

Naprej od Penze (5.15) – pred Samaro (21.00) – 273 km, skupaj 3245km

Ponoči smo bili zaradi komarnikov na oknih varni, samo nekaj komarjev je prišlo skozi vrata, a smo jih polovili. Zjutraj jih je še vedno kar mrgolelo okoli avta in oken, a sta Aleš in Hilarij zgodaj vstala in nas odpeljala na varno, proč od komarjev. Očitno smo parkirali v nekem močvirju, saj jih drugače na tem koncu še ne bi smelo biti toliko. Sončni vzhod je bil spet zelo lep, saj se zaradi ravnine vidi čez polovico obzorja. Med postankom na vasi se je en fantek zelo zanimal za Hilarijeva kolesa, enega je hotel kupiti, a na žalost niso naprodaj.

Danes se cesta zelo spreminja, ves čas moramo menjati kolesa, vsake toliko časa je par km za specialko, večina pa za gorca. A cesta se je še bolj zožala, promet pa se je povečal, veliko je tovornjakov. Rado je imel kar nekaj problemov, saj so ga že parkrat zrinili s ceste v pesek. Tudi nasproti nam je prišla kolona prehitevajočih se tovornjakov, ki drvijo z velikimi hitrostmi, in očitno sploh ne gledajo, če kdo gre nasproti.

Za kosilo smo si, ko je ravno nedelja, privoščili govejo juhico – Podravka J, in bučke, popečene na česnu. Nismo ravno kuharji in tudi časa nimamo za kaj konkretnega skuhat, a je bilo vseeno odlično.

Na prvem postanku po kosilu je bil čas za telovadbo. Sprobali smo Nastjino novo žogo, ki jo je dobila za rojstni dan. Na sporedu so predvajali igre z žogo, malo mešano odbojko, rokomet in nogomet ter tudi igro »Zemljo krast«.

Naslednji postanek je bil spet namenjen razgibavanju, ustavili smo se na širokem pasu poleg ceste, kjer so šele gradili dvopasovnico. A je žoga letela predaleč in pristala poleg ceste. Tam pa kolona tovornjakov in avtomobilov. Žoge se ni dalo rešiti, avtomobili pa so hitro vozili in tudi niso imeli časa zavirati. Odkotalila se je pod nekaj podvozij in se ustavila na drugi strani ceste. Še dobro da nismo povzročili nesreče. Ugotovili smo, da cesta ni igrišče. J Takrat je že prišel Rado po stranski cesti, saj je danes res ogromno prometa in se raje vozi drugje, če se le da.

Nato smo po nekaj prevoženih kilometrih z avtodomom doživeli nesrečo. Bližal se nam je tovornjak, ki mu je par metrov pred nami eksplodirala guma. Nastja je videla eksplozijo, sicer pa smo slišali glasen bum, ter čutili sunek. Deli gume so leteli ravno pod naše podvozje. Ustavili smo se in pogledali, če je vse v redu. Hja, manjkala je registrska tablica. Aleš si je sposodil Hilarijevo kolo in hitro odbrzel nazaj ter do časa pobral tablico, preden bi jo še kdo povozil. Zravnal in prilepil jo je z izolir-trakom nazaj, še dobro da ima s seboj cel Isam-ov kovček orodja. Pregledal je tudi podvozje. Nekaj je kapljalo, a je bila le voda od klime.

Kasneje se je cesta razširila, tako da je Hilarij lažje kolesaril. Naredili smo še kakih 40 km.

Počasi smo začeli iskati primeren parkirni prostor. Prišli smo do vasi, kjer smo si lahko še dotočili vodo, nato pa tam tudi ob poti parkirali. Uspavanko so nam prepevale žabe, očitno smo spet našli preveč močvirnat teren. Ampak Rado je bil navdušen nad njimi.

Cesta med Penzo in Samaro.

Narod naš dokaze hrani.

Prevožena pot.

Pogled na celotno pot:

Za slabšovidno uč klikni tlelele!

Zahvala za pomoč in organizacijo.

Izven Tambova (6.30) – naprej od Penze (22.00) , 270km, skupaj 2972km

Zjutraj spet prvi vstane Aleš, malo pred Hilarijem, ki dan začne kar z gorcem. Pravi, da čuti bolečine v kolenu od včerajšnjega padca. Pa tudi roka ga še boli, tako da je namenoma vzel gorsko kolo, ker ga zaradi večje stabilnosti lažje drži kot specialko. Vendar vseeno odlično premaguje kilometre. Mi pa še vsi zaspani počasi začenjamo nov dan. Na tretjem postanku pomijemo posodo in spijemo kavico, da nas vsaj malo zbudi. Aleš spet pozabi, da skodelico kave deli s Tanjo. In spije vse do konca, tako da je Tanja brez svoje ‘doze’. Ej jej jej.

Vse jutro nas spremlja sonce, ki nas prijetno ogreje. Hilarij pravi, da se vreme zadnjih nekaj dni ponavlja. Dopoldnevi so sončni, popoldne pa se na obzorju pojavijo črni oblaki in dežju ni moč uiti. Na naslednjem postanku se fanta stuširata, kako lepo diši po avtodomu! Ko se odpeljemo, Gaša ugotovi, da smo na blatni poti pozabili njegove superge. Hitro šibamo nazaj, in na srečo so še tam.

Ob cesti so danes imeli nek semenj, na parkirišču (beri travi in blatu) je bilo parkiranih ogromno avtomobilov. Povsod pa smo srečevali tudi patrulje, skoraj na vsakem križišču. Takrat smo spregledali znak, da je 26 km slabe ceste pred nami, zato nas je Hilarij klical nazaj, da mu pripeljemo gorca. Spet nazaj mimo dveh gajišnikov (policajev), obrnit, pa spet nazaj. Niso nas ustavili. Moram kar potrkat…. Nato se je cesta spet izboljšala in sedaj je verjetno do Samare lepa cesta – vsaj tako je rekel šofer avtobusa, ki je parkiral zraven nas med kosilom.

Vmes nas je spet ujel dež, a smo bili toliko naprej, da je do takrat, ko je prišel Hilarij za nami, že posijalo sonce. Le na cesti se je še poznalo, da je padal dež. Ter na obleki in čevljih. Ravno toliko pada vsak dan, da je vse umazano in blatno.

Pred mestom Penza nas je ustavila policijska kontrola. No, pa smo tam…ampak sta bila dva prijazna mladeniča, ki sta morala preveriti dokumente, ki so bili seveda v redu, naslednji trenutek pa sta že veselo razlagala kje naj gremo in kam naj zavijemo. Nastja ju je tudi slikala čez okno. V mestu smo tudi hitro našli štirno in spet napolnili rezervoar, saj bo jutri spet pralni dan, če bo sonce.

Uspešno smo prišli skozi Penzo, nakupili tudi svež kruh, drugega pa imamo dovolj.

Kar naenkrat se narava okoli nas spremeni. Kamor pogledaš se razprostirajo brezovi gozdovi. In prav tako se kar naenkrat znajdemo na avtocesti, ki vodi čez prostranstvo. Kamor pogledaš, travniki in gozdovi do obzorja. Nič kaj dobro ni kazalo za naše prenočišče. Hitra cesta, na obeh straneh pas blata, in vsenaokoli nič drugega kot narava. Tudi stranskih poti skoraj ni bilo, tiste redke pa so bile kolovozi v blatu. Na obzorju se ni videlo nič vzpodbujajočega. Obrnili smo nazaj na avtocesto, kjer smo počakali Hilarija. Čeprav še ni bilo prevoženih predvidenih 20km, ni ostalo drugega, kot da tukaj poiščemo prenočišče. Na neki osamljeni črpalki so nas odslovili, tako da smo na izvozu zavili na stransko cesto in ob njej, sredi travnika, tudi parkirali. Nič hudega sluteč začneta fanta postavljat mizico, ko se s Hilarijem zavejo, da jih obkroža nešteto komarjev. Hitro vsi v avtodom, in tistega večera nismo več šli ven. Malo je bila gužva, a nič hudega. Hilarij je povečerjal kar na svoji postelji, vrtela pa se je glasba, ki jo slišimo sredi poletja na terasah hrvaške obale.

Ni bilo dolgo in vsi smo pospali.

p.s. za včeraj, 4.6.2008 :

Ob postanku je zraven nas parkirala avto zelo prijazna ruska družina, razdelili smo jim letake, oni pa so nam dali spominek – lončeno vazico iz Belorusije, kot nalašč za rože, ki jih Nastja tako rada povsod nabira. Najprej smo imeli sončnice, pa so bile polne uši, sedaj imamo neko žito, ampak samo par klasov.

Včeraj smo pred večerjo v gostilni razdelili zgibanke, pozabili smo napisati, da so jih kar razgrabili, en šofer je prišel po avtogram k Hilariju. Ljudje so zelo navdušeni nad tem projektom, veliko se jih ustavi tudi zaradi krasnive mašine – avtodoma, nekdo je celo na križišču vpil, če ga prodamo…Prepisovali so tudi telefonsko številko, da bi ga kupili. Enkrat ga je nekdo hotel kupiti, ker nima nikjer prodajati žemljic, avtodom pa se mu je zdel idealen….

Ko se menjajo republike so ponavadi postavljeni taki znaki.

Pred osamljenim jezdecem so naslednji cilji.

Ruska policija nas redno kontrolira.

Prevožena pot Kirsanov - Penza. Dnevno prevožene razdalje so skoraj take kot Slovenija po dolgem.

Zahvala za nasvete pri navigaciji in izsposojo Garmin Edge 305.

Obrobje Voroneža (5.35) – Kirsanov (21.00) , 302km, skupaj 2702km

Danes ima Nastja rojstni dan! Hilariju se danes zelo mudi, ko se ustavimo da ga počakamo, kar pridrvi in oddrvi mimo nas. Verjetno je razlog ta, da bi čimprej naredil predvidene km in bi zvečer lahko praznovali. Pravi, da je z mačkom še lažje kolesarit – bo jutri več povedal…J

Sicer pa je tudi cesta danes super, zelo malo prometa in odličen asfalt, vreme pa malo oblačno in sveže.

Sicer Hilarij ponoči ni mogel spati zaradi slabega zraka, zato se je na pot odpravil že zgodaj. Kmalu je rekel naj skuhamo kavo za ob sedmih. Ker pa je bila naša ura že malo pred sedmo, smo se ustavili in jo pripravili. Hilarij je že mislil iti mimo, ko je v zadnjem trenutku zavohal kavo. Pogledal je na uro, ki je kazala šest – spet nesporazum pri času, njegova ura še ni bila naravnana naprej. Ampak vseeno se je kavica prilegla. Tudi Aleš se je zbudil in lažje vozil.

Po kosilu je bilo treba zamenjati specialko za gorca, saj se je cesta zelo poslabšala. Še z avtodomom se peljemo samo 50 na uro, pa se vse trese. Le kako bo šele kasneje…? Vmes smo naleteli tudi na delo na cesti, odprt je samo en pas, pa še ta je luknjast.

Na poti do mesta Tambov se ustavimo, da operemo drese od Hilarija. Žehta se prične! Najprej s praškom, nato v mehčalcu, nato splakovanje v vodi in obešanje na vrv. Razporedimo se kot po tekočem traku. Vrv za perilo napeljemo od stranskega ogledala do bližnjega prometnega znaka. Tudi Gaša izkoristi priložnost in opere par svojih cunj, cel čas ga skrbi, ali je mehčalec oporečen ali neJ Tanja si splakne superge, midva z Alešem pa umijeva okna na avtodomu, ki je namreč že kar pošteno rjav. Ker se cunje v tako kratkem času niso uspele posušiti, nam pa se mudi, da ujamemo Hilarija, vrv napeljemo kar v avtodomu in obesimo perilo.

Ko smo prišli v Tambov, smo najprej poiskali avtopralnico, kajti modra specialka je potrebna pranja. Čisto je zapacana od mivke. Aleš pomaga delavcu, da ga temeljito opereta, medtem ko Gaša polni naš rezervoar za vodo. Midve s Tanjo pa v bližnjo trgovino. Nakupile sva nekaj piksen piva za večerno slavje in kruh. Vmes začne močno deževati. Z blatnimi supergami in natikači se vrneva do avtodoma, in hitro odbrzimo nazaj proti Hilariju. Našli smo ga vedriti pod nekim avtobusnim postajališčem na obrobju mesta. S Tanjo naju je presenetil z pivom, in ni nama bilo potrebno dvakrat reči, da sva nazdravili. Nekaj časa smo še vedrili, potem pa čez mesto. Center je zelo urejen, veliko je cvetličnih gredic. Ne vzame nam veliko časa, in ko smo ven iz gužve, Hilarij zopet zamenja gorca za cestno kolo.

Med čakanjem na Hilarija nas je Gaša naučil igrati poker, mi pa njega remi. Imamo tudi vsakodnevni tečaj ruščine, ki kar prav pride, najbolj v trgovini. Večinoma so take, da moraš naročiti za pultom, ne moreš sam izbirati, zato je super, če znaš kaj povedati.

Na naslednji postanek je Hilarij prišel blaten, saj je moral zapeljati s ceste v blato, da se je izognil nasproti vozečemu šleparju, ki je prehiteval kombi. Za Hilarijem pa je vozil še en osebni avto, ki je tudi obtičal v blatu, prav tako kot kombi na drugi strani. Skratka grozna situacija. Hilarij je padel na roko in odrgnil koleno, a je rekel, da ni bilo hudega.

Vseeno smo odpeljali še 30 km in nato našli počivališče za tovornjake in gostilno zraven. Odločili smo se, da gremo spet enkrat za spremembo na večerjo ven, in nazdravimo na Nastjin rojstni dan. Gostilna je imela 5 miz, zunaj žar, kjer so pekli večinoma svinjino na vse načine, a vse kar smo hoteli naročiti, je čudežno zmanjkalo. Jedli smo svinjino z gobami in sirom, pečeno svinjino in pomfri. Spet se je prileglo nekaj drugega od pašte J.

Po večerji smo Nastjo presenetili s pecivom in svečkami. Šli smo nazaj v avtodom, kjer je že prej Aleš vse pripravil, tako je bilo vse razsvetljeno od svečk. Dobila je tudi darilo, čokolado Dove, ki jo je že včeraj gledala v trgovini in žogo, s katero si bomo krajšali čas ob postankih. Pa še telovadili bomo obenem. Odpreti smo hoteli tudi šampanjec, iz katerega je zamašek sam odletel, saj je bil v zmrzovalniku ves pretresen zaradi ceste. Nazdravili smo v plastičnih kozarcih, a vseeno je bil ruski šampanjec odličen. Malo smo še klepetali, a zraven je v tovornjaku nekdo spal. Nekaj časa nas je očitno poslušal, potem pa potrkal po vratih. Hitro smo pospravili in šli spat. Ponoči smo poslušali pasji lajež, mimo so vozili tovornjaki.

Tihožitje ob poti:

Vsakodnevna žehta.

Hilarij jim je pobegnil z gorcem in jih pričakal s pivom.

Nastja je praznovala rojstni dan in so ji pripravili malo svečanost.

Prevožena pot.

Odlične drese in poslikavo dresov je priskrbela Žolna Šport.

30 km pred mestom Kursk (6.45 am) – obrobje Voroneža (21.30) – 260 km, skupaj 2400km.

Hilarij in Aleš sta zjutraj očistila kolo, saj je na cesti veliko mivke, ki zapaca menjalnik. Vsako jutro sta prva, ki vstaneta, Aleš pomaga Hilariju pri odpravi na pot in ga že zjutraj začne spremljati, da nam Hilarij ne uide predaleč.

Nato smo že navsezgodaj pohiteli v mesto Kursk, da bi menjali denar, kupili rusko telefonsko kartico in hrano ter pijačo. A smo prehitro prišli v mesto in nič še ni bilo odprto. Vse se odpre ob devetih, so nam rekli. Naša ura pa je kazala 15 do osmih zjutraj. Malo smo še razmišljali, če bi počakali do takrat v mestu, a ker smo Hilarija pustili samega naprej, smo rekli, da ga bomo raje ujeli in zadeve uredili v naslednjem mestu Voronež, oddaljenem 233 km. Ko smo ga ujeli, je bil že pošteno žejen, saj se sedaj vozimo po nikogaršnji zemlji, sama cesta, nikjer nič. No, edino na vsake toliko časa se najde kako počivališče in zraven kafič ali gostilna. Pa ne preveč pogosto. Tu bomo imeli kar probleme z iskanjem primernega prostora za spanje, ker smo vezani na kilometre.

Nekaj časa smo se skupaj vozili in vmes pojedli Podravkino domačo juhico. Končno nam je prebilo, da je Rusija +2 uri proti Sloveniji, pozabili smo prestavit našo uro za eno naprej, tako da bi lahko vse že prej uredili, saj je bila v mestu ura že skoraj devet. Tako sedaj divjamo v Voronež. Vsaka napaka nas bo izučila za vnaprej, a upajmo, da jih bomo delali čim manj.

Dopoldan je bilo vreme spet lepše, posijal je sonček in osušil zemljo ter blato naokoli. Malo smo pomili avto, da se spet ven vidi, saj se je že kar umazal od vsega prahu. Oprali smo tudi obleke, ki so se med kosilom skoraj posušile na soncu, na napetem štriku med stranskim ogledalom in znakom ob cesti. Upajmo, da to v Rusiji ne pomeni prekrška, saj se policaji spomnijo vse živo…

V Voronežu smo najprej zamenjali denar in kupili dve Ruski kartici za mobitel, ki naj bi veljali za vso državo. Kupili smo jih lahko kar sami. Potrebovali smo le potni list in emigracijski listek. Včasih tujci niso smeli kupovati kartic, in si jo dobil le, če si našel domačina, ki je imel pri sebi pasuš in bil pripravljen kupiti kartico.

V mestu je tudi velik maksimarket. Verjetno si bomo privoščili tudi nekaj za pod zob. Rado kolesari proti mestu, za nami z nahrbtnikom, saj smo lahko le tako pridobili čas za vse nakupe, ki jih lahko naredimo le v večjih mestih. Cesta do tu je bila precej boljša kot prej. Mesto je bilo veliko lepše kot prejšnje, Kursk, bilo je veliko trgovin, še McDonaldsa smo našli pri supermarketu, in se prav razveselili BigMacov. V mestu je sijalo sonce in smo ravno vse opravili, ko je klical Hilarij naj pridemo nasproti nazaj, saj je prekolesaril že 90 km ter bil lačen in žejen. Pohiteli smo nazaj in med potjo pripravili pijačo in sendviče, ujela nas je tudi toča. Ko smo ujeli Hilarija, je sijalo sonce, a proti mestu je bil veelik črn oblak. Naredili smo še kak km, potem pa nas je spet ujel dež, tako da smo raje vedrili v avtodomu ob cesti. Mimo nas vozijo tovornjaki, ki nas zalivajo in voda šprica čez okna, saj je na cesti polno vode, ki nikamor ne odteka.

Dež je že prenehal, Hilarij pa danes zabušava, saj še kar čaka v avtodomu. Verjetno zato, ker je izvedel, da imamo dva cd-ja z yugo glasbo, ki jih je dala Hilarijeva žena Ivi, in razmišlja, kako bi jih poslušal na kolesu. A na cesti tukaj mora biti 100% prisoten, gledati mora cesto naprej in morebitne luknje, ter poslušati avtomobile, ki prihajajo od zadaj. Ceste so zelo nevarne, saj je samo en asfaltiran pas za vsako stran, zato mora biti res pozoren, ob pasovih je na vsaki strani le malo ožji pas peska, po katerem ne more voziti s kolesom in se nima kam umakniti. Tudi tovornjaki tukaj niso navajeni kolesarjev in prehitevajo povsod.

Ko je dež nehal padat in so se ceste malo zvozile, smo šli naprej. Na obzorju se je pokazalo sonce in z njim mavrica. Morali smo spet tankat naš dom, in natočit vodo, a so pipo na črpalki že zaprli ob devetih. Peljali smo se skozi mesto in razmišljali, kako priti do vode, ko je Aleš zagledal štirno ob cesti, JUHU, in že smo veselo točili vodo v kanglico in jo nalivali v rezervoar.

V mestu smo se malo izgubili, slabo so označena križišča, zato je Gaša spet spraševal domačine za pot. Njegovo znanje ruščine je res neprecenljivo za tako potovanje.

Končno nam je ob pol desetih zvečer uspelo priti iz mesta. Takoj smo zagledali primerno počivališče in parkirali. Tudi Hilarij je bil že pošteno lačen, zato smo hitro skuhali – pašto. Po večerji se je kar naenkrat iz mesta dvignila gosta megla, ki je smrdela po smogu. Mogoče tovarne takole pod večer odprejo dimnike. Komaj smo dihali. Hitro smo zaprli okna in šli spat.

Proti Voronežu. Policija jih ni ustavila.

Rusko tuširanje.

Za vodo za tuširanje se je potrebno znajti.

Prevožena pot.

Zahvala za pomoč in prijateljstvo Marku Kordišu.

15 km iz kraja Romny (6.35 am) – 30 km pred mestom Kursk (21.00) - 210 km, skupaj 2140km

Danes smo se malo naspali, da smo nadoknadili za včeraj. Hilarij je že pred nami štartal, saj proti meji vodi samo ena cesta, a smo ga kmalu dohiteli, da ni bil žejen in lačen. Vozimo se po vaški cesti, zato smo morali že nekajkrat zamenjati kolesa. Prometa je tu izredno malo.

Med čakanjem na Hilarija smo se odločili, da naredimo nekaj posnetkov ekipe. Aleš je pripravil stojalo in namestil fotoaparat, ter pritekel zraven na sliko. Ravno, ko smo skočili v zrak, je zapihal veter in prevrnil stojalo. Fotoaparat je padel na tla in smo že mislili, da ne dela, a se je samo baterija premaknila, aparat pa malo odrgnil. Stojala ne bomo več uporabljali brez nadzora. Slika je pa odlično uspela.

Počasi se približujemo meji Ukrajine z Rusijo. Iz Slovenskega veleposlaništva v Rusiji nam je g. Pajnkihar sporočil, da so na meji obveščeni o našem prihodu in upajmo, da bo šlo brez zapletov.

Čez mejo…

Prispeli smo v Rusijo. Na meji so bili zelo prijazni cariniki. Zelo jih je zanimal projekt, razdelili smo jim letake. Ogledali so si tudi avtodom, deloma zaradi pregleda, sicer pa je firbec prevladal. Odprli smo par predalov in omar, vzeli pa nam niso nič. Najprej smo se morali ustaviti zaradi zavarovanja, saj zelena karta tu ne velja. Naslednja postaja je bila Ukrajinska meja, kjer se je Gaša malo pogovoril s cariniki, ki niso nič komplicirali. Potem smo prišli do Ruskih carinikov, ki so tudi bili navdušeni nad projektom, eden se je še celo malo popeljal s kolesom. Hoteli smo ga slikati, a ni pustil. Vse to smo opravili v manj kot uri. Potem pa je prišlo do izpolnjevanja imigracijskih listov, ki jih je Gaši pomagal izpolniti prijazen delavec. V zahvalo smo mu dali eno buteljko (sponzor spet Vinska klet Ervin), čeprav nismo nič alkohola prijavili. Nato pa se je začelo čakanje. Gašo so pošiljali sem in tja, izpolnjevat deklaracijo za prijavo, potem še enkrat, ker je bila prva napačna, nato fotokopirat dokumente, pa spet nazaj v vrsto, kjer so vse zapisovali v zvezek na roke. Po slabih treh urah so nas spustili v Rusijo.

Prva vas na poti je veliko bolj urejena kot tiste v Ukrajini. Asfaltirane imajo celo dovoze do hišk. Iščemo banko, da bi zamenjali denar, a je bila odprta samo do petih. Že v Ukrajini smo opazovali črne oblake na obzorju, dež pa nas je ujel šele v Rusiji.

Okrog pol devetih smo začeli iskati primerno parkirišče za spanje. Našli smo ga v vasi pri cerkvi. Domačini so zelo prijazni, Gaša in Aleš sta se takoj šla predstavit, ponudili so jima vodko, a sta jo raje zavrnila.

Zaspali smo 30km pred mestom Kursk v idilični vasici. Malo smo še pokramljali z vaščani o policajih, cestah… Za večerjo pa lahko dvakrat ugibate kaj je bilo J. Po večerji sva Gaša in Aleš še malo poklepetala ob Laškem pivu, na nebu pa se je prikazalo tisoče zvezd.

Rado je hitro zaspal saj se je iz avtodoma slišalo glasno žaganje. Čez dan je bil tudi priden in veliko jedel sendviče s suho salamo, zvečer pa mesni narezek z čebulo in kruhom, ter seveda makarone z ragujem.

248 m N51 34.975 E36 04.621

Hilarij v daljavi pred rusko mejo. Vozijo precejpred njim, ali pa za njim, ad ne ovirajo prometa.

Največ vozi ti dve kolesi. Ima še dve. Pravi, da kar sami letita,

Slikano s samosprožilcem in veter ruši stojalo. Gaša si puli lase. Aleš laufa. Punce v paniki.

Pravkar se je javil Hilarij. Ob 14:30h. Dejal je, da se počuti odlično. Vsak dan mu gre boljše in lažje. Sedaj je že siguren, da bo zastavo pripeljal v Peking. Zahvaljuje se za vse dobre želje, ki mu jih pošiljate. Trudi se, da opraviči vaše zaupanje. Prav lepo pozdravlja Slovenijo in rodno Zasavje!

“Prispevek za Slovenske novice.”

8. dan (2. julij 2008)

1930 km na poti. Če računamo, da je po svečanosti na GEOSSu štartal ob 13h potem je v polnih sedmih dneh prevozil okrog 2100km.

Osmi dan smo na poti, približujemo se ukrajinsko-ruski meji. Predvidoma bomo popoldan vstopili v Rusijo.

Hilarij si je že opomogel od vseh težav, ki smo jih imeli z urejanjem viz. Potrebovali smo rusko, kazahstansko, mongolsko in kitajsko vizo. Zaradi vseh zapletov smo se odločili, da Kazahstana sploh ne bomo prečkali, saj je bilo že tako dovolj težavno pridobiti vse ostale vize. Pričakovali smo več pomoči s strani državnih organov pri pridobivanju dovoljenja za vstop na Kitajsko z lastnim vozilom, saj še zdaj z gotovostjo ne vemo, na kakšen način bomo prispeli v Peking. Lahko pa zagotovim - prispeli bomo!

Vizo za kitajsko smo dobili tik pred odhodom, za kar se lahko zahvalimo osebni pobudi gospoda Draga Lemuta, direktorja podjetja Le-tehnika. To je dokaz, da se da vse doseči, če je človek pripravljen pomagati. Obljubljeno nam je bilo, da bomo imeli vso podporo pri projektu, saj nenazadnje predstavljamo Slovenijo v svetu. Ne predstavljamo samo Slovenije, ampak tudi Evropsko Unijo. Zato razmišljamo, da bi se obrnili na Francijo, ki je ravno v teh dneh od Slovenije prevzela predsedovanje Evropski Uniji. Mogoče pa bodo v tujini imeli več posluha za naš projekt, tako da bi lahko slovenska in evropska zastava dostojno prispeli v Peking.

Na dan prekolesarimo povprečno 270 km, kar je v skladu z načrti. Hilarij se je popolnoma sprostil in uživa v premagovanju poti. Posebej všeč mu je bil zahodni del Ukrajine, območje Karpatov. Trdno se je odločil, da se bo še vrnil.

Za zdaj Hilarij uporablja skoraj izključno cestno kolo, ker so bile do sedaj ceste dokaj spodobne. Ko pa zapeljemo na kakšno manjšo cesto ali v mesto, presedla na gorskega. Kasneje bo verjetno vedno pogosteje uporabljal gorsko kolo, ker pričakujemo oz. opažamo, da je na cestah vedno več lukenj, v nekaterih mestih so celo še tlakovane. Na srečo so kolesa vzdržljiva in zanesljiva, tako da lahko Hilarij brez težav vozi tudi po najbolj luknjastih cestah.

Povedati moramo, da so nas povsod sprejeli odprtih rok. Na poti smo imeli na voljo pomoč s strani slovenskega veleposlaništva na Madžarskem, posebno pohvalo si pa zasluži slovenski konzul v Ukrajini Boris Gole, ki je v stiku z nami odkar smo vstopili v Ukrajino. Poskrbel je, da nismo imeli, sicer neizbežnih, neprijetnosti z ukrajinskimi prometnimi policisti. Ko smo prispeli v Kijev, se je prelevil v turističnega vodiča in nam pripravil hitro turo po Ukrajinski prestolnici. Poleg tega nam je priskrbel srečanje s televizijsko ekipo Ukrajinske nacionalne televizije, ki je posnela ekipo in opravila intervju s Hilarijem. Navdušeni so bili nad njegovim podvigom in nam zaželeli srečo na poti. Posnetek bodo predvajali na prvem kanalu ob poročilih.

Mnenje ekipe:

»Sej bo, sej bo« je naš moto, ki smo ga prevzeli od Hilarija. Na poti uživamo, na dan se veliko prevozimo, zato smo se že malo zasedeli. Sklenili smo, da bomo vsako jutro imeli telovadbo. Radota sicer ne bi mogli dohajati s kolesom, a je le treba ostati v formi. Naš jedilnik je zelo raznovrsten, izbira je med testeninami z ragujem ali pa z golažem. Če se le da, pa jemo zunaj, ampak to je redkokdaj, saj smo vezani na prevožene kilometre.

Hilarij z ekipo: Aleš, Gaša, Tanja in Nastja.

Današnja pot:

Zahvala sponzorju za objave:

50 km pred mestom Kijev (4.30 am) – 15 km iz kraja Romny (21.00) – prevoženo 310 km, skupaj 1930km.

Zjutraj smo že zgodaj štartali. V Kijev smo prišli že ob šestih, da smo prehiteli kolone avtomobilov. Gospod Gole nas je pričakal v mestu in nas peljal skozi po najbolj zanimivih točkah. Videli smo slovensko ambasado, trg neodvisnosti, nekaj slavnih cerkev,… Uspelo nam je prehiteti gužvo in na poti iz mesta smo že naleteli na zastoj v smeri centra.

Takoj smo se znašli na pravi poti proti Sumyju in se odpeljali dalje. Po poti smo iskali trgovine, saj smo morali kupit kruh in mleko. Sedaj se vozimo skozi manjše vasi. Ljudje, ki tu živijo, so zelo prijazni, ob cesti prodajajo doma pridelano zelenjavo in se s tem preživljajo. Trgovinice smo našli, a so zelo skromno založene. Uspeli smo kupit svež kruh in kefir.

Med kosilom v vasi so nam pred avtodom pripeljali invalida na vozičku. Sprva nismo vedeli kaj se dogaja, nakar je prišel avtobus samih mišičnjakov. Hodili so do človeka na vozičku in mu dajali denar v žep na srajci, se rokovali z njim in pogovorili. Bilo je zelo ganljivo videti kako prispevajo denar za ubogega tovariša. Tudi sami smo mu dali obesek I FEEL SLOVENIA okrog vratu, fantom pa razdelili prospekte o Sloveniji. Vsi so bili veseli in z nasmehom na obrazu smo se poslovili. Kasneje je bližje prišel njegov sosed in z Gašem sta se razgovorila o problemih na vasi in težkim življenjem. Priznal je da je bil v zaporu zaradi preprodaje drog. Gaša je še malo povrtal in takoj nam je bilo jasno zakaj je šlo pri tako ganljivem dogodku. Fantje iz sosednje vasi so prišli po drogo. Fant na vozičku jim je, ko so se rokovali izročil paket, oni pa so mu plačali v žep. AHA!

Malo kasneje smo imeli prvo izkušnjo s policijo. Na cesti, ki jo popravljajo, smo vozili 61 namesto 50, in so nas ujeli na radar. Gaša je takoj skočil v akcijo in jim nesel dokumente in prospekte. Vendar prekršek je bil storjen. Policaji so hoteli kaj simboličnega iz Slovenije, tako smo jo odnesli s kaznijo enega litra slovenskega vina – sponzor Vinska klet Ervin.

In čez par uric, ob pol devetih zvečer…

Že drugič danes nas ustavijo policaji. Kot da bi hoteli nadoknaditi vse dneve za nazaj, ko smo se vozili brez problemov. Pomahajo na krožišču, prav zanima nas, kaj si bodo izmislili. In res, ugotovijo, da nimamo nalepke SLO na avtodomu. Gaša zopet poskuša reševati situacijo. Spraševali so tudi, kdo pije piva, ki so jih uspeli zagledati pod nogami sovoznika. In še, da smo narobe ustavili vozilo. Zopet se je za neprecenljivega izkazal g. Gole, ki je rešil situacijo prek telefona. Res smo mu hvaležni za vso podporo v teh dneh.

Zgleda, da ima tukajšnja policija rada tujce. Zelo so namreč podkupljivi, in tako si lahko obetajo nekaj dodatnega zaslužka ali vsaj kako dobrino (alkohol…).

Zaspali bomo malo s ceste na idilični lokaciji pod brezami. Za večerjo spet makaroni in ragu (mnjami). Jutri nas čaka prehod meje Ukrajina – Rusija. Upamo, da bomo imeli čim manj težav. Gospod Gole je že posredoval pri slovenskem veleposlaništvu v Rusiji, nam dal številko g. v. Jožefa Ciraja, ki se tam trudi za nas.

Upamo na vse najboljše pri potovanju čez širno državo.

Rado je moral danes zaradi slabe ceste, za nekaj kilometrov presedlati na gorsko kolo. Sicer nima težav in se mu vidi, da je v odlični formi. Tudi psihično si je opomogel od naporov s pridobivanjem viz. Pohvalil je tudi odlična kolesa, ki smo jih zaradi prahu morali že malo očistiti. Mati narava je še vedno na naši strani, tako da je z vetrom in dežjem imel le malo težav. Samo med kosilom je malo padal dež, ampak smo vedrili kar v avtodomu.

Vsem v Sloveniji mirno noč in lep pozdrav iz Ukrajine.

Žal ne moremo spremljati vaših komentarjev, vendar vemo, da ste v mislih z nami.

p.s. Na nacionalki v Ukrajini sta bil objavljena že dva štiri minutna prispevka.

Kyiv, Sofijska cerkev.

Konzul g. Gole s soprogo, neprecenljiva pomoč v Ukrajini in pri prehodu meja.

Ekipa: Nastja, Gaša, kolesar Hilarij, ki je že zelo lepo zagorel, Aleš in Tanja.

Prevožena pot:

SVEA je odpovedala sponzorski dogovor.

IGM Zagorje je odpovedalo sponzorski dogovor.

7 km pred mestom Chmelnickij (6.14 am) – 46km pred mestom Kijev

Ponoči sta se vrnila Nastja in Gaša in sporočila rezultat finala Eura 2008. Bravo Španija!

Noč je sicer minila mirno, glasbo so ob polnoči ugasnili, čeprav ni preveč motila. Hilarij se je naspal in danes mu gre odlično, kilometre spet premaguje kot za šalo, danes gremo proti Kijevu, bomo videli kako daleč nam bo uspelo priti, da jutri zjutraj čimprej prehitimo gužvo v mestu.

Danes je praznik v Ukrajini, Constitution day (Dan ustave), zato so ceste skoraj prazne, kakšen tovornjak se najde tu pa tam, pa malo avtomobilov.

Zjutraj smo se kmalu znašli pred čudnim križiščem, zato smo takoj zbudili Gašo. Še ves zaspan je spet tekal naokrog in spraševal za pravo pot. Ko smo se končno spet znašli na dolgi ravni cesti, je bilo njegovo dopoldansko delo končano in je šel nazaj spat.

Zajtrkovali smo kar na avtocesti na bus postaji, do Rusije moramo pojest še 4 suhe salame, saj je vsak prinesel kakšno, da nam jih ne bodo slučajno zaplenili na meji. Ampak ne vemo, če nam bo uspelo. Hilarij sicer pridno je pašto, mi pa če se le da, gremo zunaj jest. Hrana je dosti cenejša kot pri nas. 1€ = 7 grivenj. Zelenjava za dve solati in sadje (jabolka, grozdje, banane) za čez dan = 50 grivenj. Tudi bencin je cenejši, 6,80 grivenj = 1 liter dizelskega goriva. Pa baje da še boljši…J

Danes smo zmenjeni z gospodom Goletom, ki ravno sedaj prihaja naproti s televizijsko ekipo. V zraku se čuti napetost, vsi smo se oblekli v sveže Hilarijeve majice, da bomo lepo izgledali na tv. Smo ravno iz mesta Žitomir in drvimo proti Kijevu. Mudi se mudi, a Hilarij si bo vzel čas za intervju s tv ekipo. Pravkar so nas na avtocesti opazili…

Malo kasneje…

Tv ekipa je posnela intervju s Hilarijem, to bo zagotovo dolga oddaja, saj so ga vse izprašali. Gaša je bil uradni prevajalec. Snemali so na postajališču ob gostilni na avtocesti, saj smo se tam našli. Gospod Boris in gospa Tatjana Gole sta se res potrudila in vse organizirala. Zmenjeni so bili tudi z ekipo iz časopisa, a ker smo malo v zaostanku, je to moralo odpasti. Kamera je posnela tudi avtodom in naše življenje v njem, ki ga je Nastja tudi ponazorila. Mogoče celo dobimo posnetek.

Srečanje je zelo popestrilo dan, ki sicer mineva mirno.

Policija nam pomaha po poti, saj so jih z veleposlaništva v Kijevu obvestili o naši poti skozi Ukrajino in nas ne ustavljajo, tako da nam tudi računali še nič niso. Upajmo, da bo tudi pot skozi Rusijo taka.

Končali smo ob mraku na parkirišču N Trans. Menda jih je veliko v Luki Koper.

298km, skupno 1620km

183m N50 25.187 E29 53.876

Ekipa:

Avtodom je nabit:

Odzadaj tudi:

Tu se dela poti in piše prispevke, ki jih dnevno berete:

Hilarij:

Center Chmel’nyc’kyj na državni praznik.

Tanja šiba po Ukrajini proti Kyivu.

Hilarij in g. konzul Gole s soprogo. Odlična podpora na poti čez Ukrajino.

Vse jih je zanimalo. Vse so posneli.

Prevožena pot:

Zahvala sponzorju.