Po poti miru in športa

Zhangjiakou (6.30)  – Pangjiabu – Xuanhua (17.30) 136km

Nabiranje kilometrov.

Zjutraj nas je čakalo presenečenje. Pred hotelom je čakal avto s pekingškimi tablicami, notri pa sta spala dva človeka. Nastja ju zbudi. Oba sta nas mislila spremljati, avto pa je bil samo za pet oseb. Drugi je moral na vlak. Avto je bil manjši kot prejšnji, tako da smo imeli kar težavo, kam spraviti vso prtljago in eno kolo. Nekako nam je uspelo, a smo notri komaj sedeli. Hm, kaj sedaj? Šli smo do naslednjega mesta, Xuanhua, pozajtrkovali, novi voznik pa je že omenil, da popoldan verjetno pride nazaj prvi voznik Luzhong. Tanja in Aleš sta ostala v mestu in šla v lov za poceni hotelom za tujce. Nastja in Gaša pa sta se odpeljala naprej z novim voznikom in novim avtom. Prijazen taksist je pomagal pri iskanju hotela, najprej so v zelo poceni hotelu rekli, da lahko spimo, potem pa so nas preselili drugam. Tudi drugi ni bil predrag in tako sta v eni uri našla hotel. A kaj ko hoče imeti policija vse pod kontrolo, še eno uro sta v avli Tanja in Aleš morala odgovarjati na različna vprašanja, kaj počnemo tukaj, kje so ostali trije, kako smo prišli sem, … Končno sta lahko šla v sobo odložit prtljago. Najprej je bilo treba iti spraševat za avto, ki bi peljal naprej v Peking, saj je bil novi premajhen. Šla sta proti železniški postaji, kjer je bilo veliko taksistov, a so bili vsi avtomobili manjši. Tam je bila tudi spet policija, spet nova vprašanja… a je bil zelo prijazen policaj in je na koncu še povedal za pot, kaj naj si greva pogledat v mestu. Po poti sta povsod srečevala policaje, je kar nadležno vse skupaj. Iskala sta tudi nov avto za vožnjo proti Pekingu, a ni bilo nikjer večjega avtomobila. Poleg tega imajo tukaj registrske številke drugega mesta, tako da sploh ne morejo v Peking. Medtem je klical prejšnji šofer, da je že popravil avto in da pride popoldan v Xuanhua. Kar odleglo nam je. Res je prišel, pri avtu je zamenjal del za dotok goriva. Nato je sledil popoldanski počitek, saj je pot res naporna, v mestu pa neznosna vročina.

Medtem smo se Hilarij, Gaša in Nastja odpravili proti hribom. Po lepi široki cesti smo šli v smeri proti severu. Medtem, ko smo čakali Hilarija, sva z Gašo s prijaznim voznikom predebatirala vse mogoče stvari. Od olimpijskih iger do bombandiranja kitajskega veleposlaništva v Beogradu

Voznik se trudi, da govori knjižni jezik, putonghua. Narečja je bolj težko razumeti.

Kljub temu, da se vzpenjamo v hribe stran od mesta, se zrak komaj kaj izboljša. Hilarij si težko predstavlja, kako lahko ljudje preživijo v takem okolju. Tak zrak je za katerekoli športnike zelo neprimeren oziroma škodljiv. Vseokoli je belina, kot da nebo ne bi bilo modre, ampak bele barve. Ni ne oblačkov, ne sonca. A vseeno se nam blešči iz vsepovsod. Ugotovili smo, da je to zelo slaba svetloba za fotografiranje.

Na poti nas je čez čas pričakal prvi tunel na desetisočih kilometrih. Počakali smo Hilarija, ki se je odločil, da se rajši obrne ter nadaljujemo vožnjo do neke druge vasi. Cesta v to smer je bila malo slabša, a nič zato. Po desetih kilometrih je prišla do konca, do neke tovarne sredi hribov. Tudi tukaj pa se najdejo policaji. Takoj so nas preverili, vedno si prepišejo naše podatke in nas preverjajo v bazi. Sicer so bili zelo prijazni, a se kmalu naveličaš vsakemu posebej razlagat, kaj in kako. Malo so nas še zadržali, nato pa smo se odpravili nazaj do majhnega kraja, kjer smo si privoščili okusno kosilo. Naredili smo še kilometre nazaj do mesta Xuanhua, vmes nas je ujel rahel dež. Poiskali smo hotel, kjer sta že bila Tanja in Aleš ter naš prvi voznik Luzhong.

Ko se oba voznika že hočeta odpraviti, nekako ugotovimo, da je mesto Yanqing, v katerem nameravamo naslednji dan prespati, že v provinci Peking. Se pravi, da z našo pekingško tablico, ki se konča s številko 9, jutri 8. avgusta, ne moremo z avtom do tega mesta. Če je zadnja številka na registrski tablici soda, potem lahko v tem okrožju voziš le na sode dneve oz. datume. Dve uri, ki smo jih nameravali izkoristiti za sprehod po mestu, smo preživeli v hotelski sobi in iskali vse možna rešitve. Tukaj ni mogoče priti do taxija s pekinško tablico, kaj šele da bi imel pravo številko. Prav tako bi bil zopet problem 9. avgust, ko bi spet potrebovali voznika z liho številko. Prerekali smo se in na koncu le uspeli odločiti za najboljšo možno rešitev. Voznik Luzhong nas spremlja do zadnjega mesta pred ‘pekingško’ mejo, kjer poskušamo za preostalih 20 km dobiti voznika oz. taxi, ki nas bi spremljal do hotela. Luzhong bi se nam pridružil naslednji dan zjutraj oziroma kadarkoli po polnoči. Načrt smo predstavili Hilariju. Na srečo ga je dobro sprejel. Po okusni večerji smo še kar nekaj časa posedeli in se pogovarjali. Hilarij je nato odšel spat, mi pa še na nočni sprehod.

Z osmega na deveti avgust prespimo (če bo vse po sreči) v mestu
Yanqing, 80 km pred Pekingom. 9 avgusta pa gre zares, ko bomo opravili še tistih ‘nekaj’ kilometrov ter po dolgi poti prišli na naš cilj!

Najlepša zahvala velja Avtohiši Kržišnik Zagorje, pooblaščenemu prodajalcu vozil Suzuki in Mazda za lep sponzorski prispevek.    http://www.avtohisa-krzisnik.si/

Če vam je v teh dneh kaj vroče, če se želite osvežiti, se pa obrnite na našega sponzorja, ki nam je dodal še nekaj pomoči. http://www.remax.si/Montazni_bazeni-p6