Po poti miru in športa

Erlian (6.00) – Aguitou (21.00) – 249 km, skupno 10.138 km!!!

Zjutraj, ob pol šestih, točen kot švicarska ura, nas je naš kitajski voznik pričakal pred hotelom. V avtu je dovolj prostora za vso prtljago, kolo in štiričlansko ekipo. Najprej smo imeli uvajanje novega člana ekipe. Ustavljati na vsakih 20 kilometrov, razen če je vmes kaj posebnega, kot je slaba cesta, križišče, ali kaj podobnega. Že zjutraj je močno pihal veter, pred nami je bilo 100 km ravnine, še nekaj ostankov puščave iz Mongolije. Nikjer ni bilo nobene sence, kamor bi se lahko skrili pred vročim soncem. A vročina je sedaj postala drugačna, zrak je bolj suh in takoj se čuti onesnaženost v zraku. Hilarij je zaradi težjih pogojev seveda težje kolesaril. V načrtu za prvi dan je bilo veliko več kilometrov, a vetru, soncu in zraku ni bilo moč kljubovati. Nekaj deset kilometrov iz Erliana je bilo ob cesti veliko dinozavrov, kipov v skoraj naravni velikosti. Zgledalo je nekako tako, kot da bi se peljali skozi Jurrasic park! Naš voznik nam je povedal, da so tukaj odkrili že veliko ostankov dinozavrov.

Za cesto lahko brez najmanjšega oklevanja napišemo, da je najlepša do sedaj! Tripasovnica z asfaltom, po katerem bi se bilo užitek kotalkati oz. rolati Težava je v vetru, ki piha tako močno, da komaj stojimo zunaj avtomobila. Ne moremo si predstavljati, kako to, da Hilarija ne odpihne s ceste

Prispeli smo do malo večjega mesta, kamor smo šli kupit mrzlo vodo, pogledali za pralnico za kolo, saj so zelo umazani iz puščave, nato pa čakali Radota ob cesti. Ni in ni ga bilo. Ko je poklical, kje smo, smo se komaj našli. Rado je zavil že prej na cesto proti mestu, mi pa smo ga čakali na drugem odcepu, saj je bilo tam najbližje do pralnice.

Srečali smo Nemko, ki že pol leta kolesari po Aziji, sedaj gre tudi proti Pekingu. Kar nekajkrat smo se srečali na poti, saj smo se ravno takrat izgubili z Radotom. Malo smo se nasmejali vsemu skupaj in nadaljevali pot.

Rado cel dan ni nič jedel, saj je bilo zelo vroče. Komajda smo našli kakšno senco. Vozili smo se mimo veliko tovarn.

Imeli smo postanek pri kmetiji, kjer so imeli ovčke. Tja smo se šli hladit v senco, ko so prišli ljudje, ki živijo tam. Govorili so mongolsko, saj so manjšina iz notranje Mongolije. Takoj so nam prinesli domači ovčji mlečni čaj in sir, ki je bil narejen iz ovčjega mleka, posušen tako, da je hrustal. Nato je prišel Rado, vsi so občudovali njegovo kolo.

Sir smo takoj ponudili našemu vozniku, saj nam ni teknil, on pa ga ima rad. Ime mu je Lu Zhong, in zelo lepo skrbi za vse nas. Skupaj smo povadili tudi taijiquan. Zvečer je prevprašal vse v mestu in nam našel spodobno prenočišče.