Po poti miru in športa

20 km pred Zamin Uudom (6.00) – Erlian, Kitajska – 38 km, skupaj 9889 km.

JUHUHU, tole pišemo že iz Kitajske!!!

No, pa da gremo lepo od začetka… Tistih nekaj kilometrov do Zamin Uuda, mesta ob meji, je minilo dokaj hitro. Že pred osmo zjutraj smo po dolgem času zapeljali na asfalt. Mestece je celo imelo asfaltirane glavne ulice, vseeno pa je v bolj slabem stanju, vsepovsod mivka in pa smeti. Skovali smo dnevni načrt; najprej smo se zapeljali okoli mesta in si ogledali situacijo, kje bi lahko pustili naš avtodom. Ni mu namenjeno voziti se po kitajskih cestah Na železniški postaji smo kupili kruh in že bili oblegani s strani mongolskih voznikov, ki z ruskimi džipi prevažajo ljudi čez mejo. Tako, zdaj vemo, kako bomo prečkali mejo. Nato smo se zapeljali do najbližje sence ter spili zadnjo kavo, skuhano v avtodomu, ter pojedli zajtrk. Potem smo poiskali najvarnejši prostor, kjer bi lahko parkirali naš avtodom. Dogovorili smo se za parkirno mesto pred nekim hotelom, za ograjo. Plačali smo tudi parkirnino. Medtem se je Hilarij vozil po mestu in naredil še nekaj kilometrov. Skoraj smo ga izgubili, ter ga šli poiskat. Skupaj smo se spet pripeljali nazaj do hotela, začelo se je pakiranje na veliko! Ni tako malo stvari, ki jih nujno potrebujemo na naši poti. Eno cestno in eno gorsko kolo, vsa dodatna kolesarska oprema, napitki, hrana in voda, oblačila, prospekti, kamera in računalnik… Hilarij nas je potrpežljivo čakal, da je bilo vse urejeno. Mislim, da je trajalo kar dve uri.

Nato smo se spet odpeljali do železniške postaje, kjer sva s Tanjo poskušale zamenjati nekaj denarja, Gaša in Aleš pa sta se tačas zmenila za dva džipa, ki sta se nato zapeljala z nami nazaj do parkirišča. Mejo smo najprej prečkali posebej, Tanja in Aleš v enem avtu, Hilarij z Gašo in Nastjo v drugem. Poskušali smo nastopiti taktično, da le ne bi bilo kakšnih zapletov. Na mongolski strani smo hitro opravili, Kitajci pa so si vzeli čas. Na meji so nam takoj pregledali potne liste in vsem preobrnili torbe, ves postopek je trajal zelo dolgo. Pregledali so naše slike na fotoaparatih, posnetke na kameri, ter celo kaj vse imamo na disku. Tanja in Aleš sta bila v prvem džipu, tako da se nekaj časa nismo videli. Ko smo morali čakati v poslopju, so ju pripeljali iz zasliševalne sobe! Na hitro smo si po slovensko povedali, kaj se sploh dogaja, nato pa so odpeljali tudi nas tri. Zasliševal nase je Kitajec urgurskega rodu, ki je zelo dobro govoril angleško. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo kot v filmih. Vzeli so si čas in nas spraševali vse mogoče reči o Sloveniji, kaj je kdo po poklicu, zakaj smo tukaj… potem kje imamo kolesa, zakaj imamo s sabo slovensko zastavo. Zadrževali so nas dobro uro, vse je bilo tako skrivnostno, da do zadnjega nismo vedeli, ali smemo vstopiti v »cesarstvo sredine« ali ne… Poskušali smo povedati iste stvari, kot sta jih že prej povedala Aleš in Tanja. Na koncu je Ujgur zasliševalec priznal oz. se je pohecal, da Gaša zgleda kot ruski špijon! Vse smo razjasnili in pospremili so nas do vrat v ’svobodo’ Nato pa so nas napotili še k mizi, kjer smo prijavili stvari. In že smo bili na Kitajskem!!! JUHUHU. Sicer zelo pozno, naši šoferji so bili nejevoljni, da smo jim vzeli toliko časa, a uspešno smo prečkali mejo. V mestu Erlian smo si poiskali prenočišče, saj so nam dopoldanski opravki in procedura čez mejo vzeli veliko časa. Mesto je zelo urejeno, s širokimi avenijami in pisanimi gredicami, gradi se veliko novih stavb. Popolno nasprotje tistemu na mongolski strani. V hotelu smo tudi vprašali za možen prevoz in spremstvo naprej do Pekinga. Gospa, ki je delala v tem hotelu, je poklicala kar svojega moža in mu povedala za kaj se gre, takoj je prišel in že smo se zmenili, saj je bil zelo prijazen. Malo večji avto, a bo dovolj prostora. Ker nimamo več avtodoma, smo nato šli v gostilno na večerjo. Kakšna velika sprememba. Zelo smo se veselili kitajske hrane, je raznolika, poceni in ni nam treba kuhati…:) Moramo priznati, da nas je Hilarij presenetil s svojo navdušenostjo nad kitajsko hrano! Hilarij in Gaša sta šla takoj po večerji spat, ostali trije pa smo šli še do trgovine. Tam so bili zelo radovedni lastniki, dva mlajša fanta pa sta nam ponudila, da nas z motorno rikšo zapeljeta na ogled mesta in do težko pričakovanega interneta. Vožnja je bila adrenalinska, saj smo bili štirje na majhni prikolici zadaj. Če je bila vmes kakšna luknja, smo se skoraj prevrnili…:) še dobro, da je mesto bolj majhno. Nato smo tudi mi od utrujenosti popadali v postelje.

Ni kaj, to je prvi dan na poti, da je Hilarij prevozil malo manj kilometrov. Prečkanje kitajske meje ni mala šala (to lahko marsikdo potrdi) in urejanje vseh zadev nam je vzelo kar cel dan. Vožnja s kolesom ni bila mogoča. Hilarij se je malo odpočil, da lahko jutri spet štarta s polno paro!