Po poti miru in športa

40 km južno od Sainšanda (6.40) –  20 km pred Zamin Uudom (9.00) – 151 km, skupno 9851 km.

Zjutraj so nas zbudile Hilarijeve besede: »Danes smo pa malce zaspali, sonce je že vzšlo!« Na brzino smo vstali in se odpravili za njim, le Gaša je tvegal in ostal v postelji…cesta ni ravno uspavanka Še vedno smo vozili ob cesti, ki se gradi. Zagledali smo nekaj šotorov, kjer so prebivali delavci. Zapeljali smo do njih in dobili vodo za naš rezervoar. Par delavcev si je z navdušenjem ogledovalo naše prevozno čudo. Po poslušanju sva s Tanjo kaj hitro ugotovili, da govorijo kitajsko. Takoj smo se začeli pogovarjati v jeziku, ki do zdaj na našem popotovanju še ni bil v rabi. Prihajali so iz Notranje Mongolije (spada pod Kitajsko) in tu delali od aprila naprej. Zelo so nas bili veseli in razveselili so tudi nas s svojo dobrosrčnostjo. Za popotnico smo dobili mantou (testo, podobno kruhu, kuhano na sopari) ter krompirjevo solato s korenjem. Zmenili smo se, da jim pošljemo našo skupno fotografijo.

Nadaljevali smo vožnjo po peščenih poteh. Cesta ni kaj prida, res je že čas, da jo zgradijo. Na poti srečamo tovornjake v kolonah; prekupčevalci jih iz Kitajske uvažajo v Rusijo, kjer jih nato prodajo. Kot nam je zaupal nek tovornakar, ki je malce posedel z nami, cena ni v njegovi odločitvi, pač pa kakor bo rekel Alah.:)

Rado nabira kilometre, kolikor le more. Vročina pa postaja vedno hujša. Sicer je pokrajina postala bolj zelena, puščavska trava in grmičevje. Veter nas je prejšnja dva dneva kar reševal, da smo vročino lažje prenašali. Sredi puščave se ustavimo za malico oziroma kosilo. Ne mine dolgo, ko se nam pridružita dva Italijana, ki smo ju spoznali včeraj. Z veseljem spijeta Laško pivo in se kar ne moreta načuditi situaciji: sredi nič, sredi Gobija, pijeta mrzlo pivo Kasneje srečamo na kolesu še dve starejši Francozinji.

Pod večer smo pripeljali do majhnega jezerca, kjer smo uživali v prečudovitih prizorih. Domačini, nomadi, so prignali svoje črede konj, da so se namočile v vodi ter se napile. Konji so čofotali po jezercu, okoli pa so se sprehajale kamele. Zelo lep zaključek dneva!

Nekaj kilometrov naprej smo parkirali naše nomadsko prevozno sredstvo, si privoščili malo daljše posedanje in debato ter uživali v puščavski noči. Če so dnevi pod žgočim soncem sredi kamenja in peska še tako naporni, pa je spokojna noč še toliko lepša.